Veslanje skozi pragozd 6

Zjutraj me prebudi dretje ptičev ali opic, kaj pa jaz vem.  Roka je v redu (očitno se je skrb izplačala), otekla noga pa me je prisilila do počitka. Šotor mi smrdi kot poscana postelja (kar v bistvu tudi je), cel dan sem poležaval, namakal oteklo nogo v vodi in urejal opremo, zvečer pa sem se malo kregal z mravljami.
Naslednji dan sem vstal zgodaj, da se izognem mušicam. Ko sem šel preverit, če je s čolnom vse v redu sem skoraj stopil na kačo. Ko sem se vračal po opremo je bila kača še vedno tam. Prav nič se ji ni mudilo zbežati; verjetno je bila strupena. Dvakrat sem mimo nje in tovoril opremo Težko otovorjen sem se ji s težavo izognil, zato sem jo malo pobezal z veslom. Bila je zelo lepa, zgoraj rjava, barve suhega listja, spodaj pa zelena. Naenkrat mi je kača dejala: "Imam moč, da te v trenutku pošljem domov", jaz pa sem ji odvrnil brez posebnega premisleka: "Ne hvala, imam dober čoln, in že plačano letalsko karto."
Napihnem čoln, zložim opremo in odrinem naprej. Nad slapom je reka postala počasna in veslanje užitek.

Vendar se že naslednji dan zopet znajdem sredi brzic. Otekla noga in strah zaradi bencina, ki ga je bilo vse manj sta dovolj dobra izgovora za povratek. Obrnil sem in prespal v taboru pod slapom. Kača je bila še vedno na poti ob slapu. Kaže, da je tam doma.
Naslednji dan sem prespal že v kolibi nad prvimi brzicami. Pot petih dni veslanja proti toku sem brez težave opravil v sedmih urah. Drva so bila preveč mokra, da bi gorela, za kuhanje sem zato porabil še zadnji bencin.
V spodnjem toku ima reka kar nekaj kanalov, izberem napačnega in se znajdem na Orinocu. Okrog polnoči sem že popolnoma obupan in pripravljen, da se prepustim toku in komarjem, pa naj se zgodi karkoli. Rešitev se pojavi v obliki vojaškega patruljnega čolna. Vojaki me v svoji kasarni nahranijo, okopajo, namažejo s kremo za komarje in spravijo spat.
Po zajtrku me vojaki s čolnom spravijo do ceste, kjer ujamem štop do civilizacije. Konec avanture. Od tu naprej so bile venezuelske počitnice bolj konvencionalne. Kakšen teden trekkinga v Andih pod pet tisoč metri visokim Pico Bolivarjem in prav tako kakšen teden veslanja med mangrovami in koralnimi grebeni (tri dni veslanja in preostanek samo poležavanje). LP, Matjaž matjaz. prosen1@guest. arnes. si

Veslanje skozi pragozd 5

Prostor za počitek je naslednji dan manj udoben. Zmatran, po veslanju moram na obali še izsekati prostor za spanje. Ko ugasnem luč, postane pragozd mnogo bolj stvaren. Ob luči ne vidim skozi mrežo za komarje in vse kar prihaja do mene so zvoki živali in vode. V temi se jim pridružijo še mogočni obrisi drevja, ki visi nad mano. Končno sem pogruntal način, postavljanja šotora tako, da ne pušča.
Bencina, s katerim kuham je samo še za dober teden. Pri računanju potrebne količine sem pozabil upoštevati, da bom moral prekuhavati tudi vodo za pitje. Ponoči sem slišal pasti drevo, samo od sebe brez gozdarjev ali buldožerjev. Padlo je, ker je preprosto prišel njegov čas.
Nov dan, stare težave. Pikajoče žuželke pridno vame vbrizgavajo razne viruse, znane in neznane, upam le, da take bolj nedolžne.

(odlomek)

Veslanje skozi pragozd 4

Dan se začne z garanjem. Preklel sem vse, od vesel, ki so se zatikala v liane, pa do indianca, ki mi je predlagal to pot. Potem pa… Pozabil sme že, da po hudem garanju sledi velika nagrada. Tu so brzice prehude, zato iz čolna spustim zrak in ga nesem po poti, ki seka rečni ovinek. Naenkrat se znajdem v čisto drugačnem svetu. Za ovinkom je že prvi trenutek vse čisto drugače. Okoli so hribi, steze po pragozdu prečkajo krojaške mravlje, reka pa je prepredena z brvmi. Nad brzicami najdem slamnato kolibo, kjer zakurim za večerjo in prespim.
4. koraki kurjenja v pragozdu
1. korak: Nasekaj palmovo listje ene veje in tri polena. Čez deset minut ogenj ugasne in pravi "manjana" (jutri).
2. korak: Nasekaj pol metra palmovega listja v višino in ista tri polena. Ko polena zagorijo zelo hitro dodaj še deset polen. Če so polena petdeset metrov stran, to pomeni težave.
3. korak: Ko ogenj zagori ne polivaj vode po njem (niti po nesreči)!!!
4. korak: Izkaže se, da tretji korak ni tako bistven, če imaš pri roki veslo (s pihanjem ne prideš daleč).
Ogenj je kot majhen otrok – ne smeš ga pustiti niti minute samega, kasneje pa kar nekam zagori, kaže da je otrok že velik (zakaja se že tako). Ne najdem vrvic za spalno vrečo, verjetno so ostale kje na stezi. Ogenj je že dovolj velik, tako, da ga lahko pustim in gram iskat vrvice. Napaka! Ko se vrnem je ogenj že skoraj ugasnil. Moj ogenj je kot nekakšen pubertetniški mulc. Vseskozi ga moraš vzpodbujati z veslom in poleni.
Skuham večerjo in pripravim ležišče. Ogenj je že kot en star gospod. V lenem ritmu skrbim zanj on pa me v zameno preveva z dimom in odganja pikajoče žuželke.
(se nadaljuje)

Veslanje skozi pragozd 3

Zbudim se poln energije. Iz nosa mi še teče, vendar me glava ne boli več. Na pot so me pospremili trije Indijanci in vse je šlo kar dobro od rok, dokler se ni reka zožila na slabih 5 metrov, hitrost toka pa se je podvojila. Veslanje tu ni več mogoče, vlečem se za koreninice in veje, na nekaterih mestih pa moram iz čolna in do pasu v vodi vlečem čoln po brzicah naprej. Naenkrat je tok premočan in spodrsne mi v deročo vodo. Prva misel, skoraj instinktivna: za nič na svetu ne spusti vrvi. Nekako se mi uspe zadržati na korenini na katero privežem konec vrvi.spustim se do čolna, zlezem vanj in se povlečem do sidrišča. Tu skrajšam vrv in prosti konec privežem deset metrov višje. Postopek ponovim še dvakrat. In ko se tako mučim, me prehitijo domačini. Najprej dva v kanuju iz pločevine, nato še dva v drevaku. Kmalu jih izgubim iz oči.

Ker je ura že pozna se utaborim kar sredi jarka. Med kuhanjem večerje spoznam napako: ob prejšnjem nalivu je v nekaj minutah reka narasla kakih pet centimetrov, bila pa je široka petnajst do dvajset metrov. Ob enakih padavinah lahko tu narase voda tudi za kak meter in potem bom v globoke dreku. Še preden sem končal pisati se je ulilo in šotor pušča kot sito. Dež je padal le nekaj minut, potem pa sem skozi krošnje dreves zagledal zvezde. Šel sem preveriti škodo in ugotovil, da bi bil manj moker, če bi bil šotor pravilno napet. Skozi mrežo rinejo molji, ki prav nadležno pikajo. Zanje je poskrbel OFF. Še pogled na uro osem trideset, doma pa je že božič in ura je ena in pol ponoči; doma nimajo najmanjše predstave, s kakšnimi problemi se ukvarjam.
(se nadaljuje)

Veslanje skozi pragozd 2

Naslednji dan spakirava, nakupim hrano za mesec dni in odrinemo proti reki. Po nekaj urah vožnje pridemo do kolib ob vodi. Reka se imenuje Parguasa, in je po velikosti podobna Savi. Veslala naj bi proti toku še dva ovinka, ter zavila na manjšo rečico. Na tej rečici se nahaja vas, oziroma indijanska skupnost Diamante, od koder se bo Barbara vrnila, sam pa bom nadaljeval pot naprej. Narisal nama je še zemljevid in izginil.

Pozno popoldne naslednjega dne prispeva v vas, kjer naju preseneti sprejem, kakršnega pričakuješ samo v filmih: cela vas se zgrne okoli čolna, petdeset rok poprime za vrvi in odnese čoln do vasi. Tu prespiva.
Vprašanje: ali ti Indijanci še zmerom živijo v duhu pragozda, ali pa jih je prevzela globalizacija kot vse nas. V vasi uporabljajo elektriko namesto sveč (v vasi je dizelski agregat) in sedijo na plastičnih stolih, namesto pravljic pa gledajo video. Pa vendar… ženske zjutraj ob reki perejo perilo, moški pa lovijo ribe in v pragozdu nabirajo plodove. Dilema popolnoma izgine, ko ob reki opazuješ otroke pri igri.

Zjutraj odrinem naprej sam. Pragozd je tako kot pričakuješ da bo: divji in neprehoden. Tu ni niti sledu o izsekavanju in uničevanju, le nedotaknjena narava.
Iz nosa mi teče hitreje, kot voda po strugi in malo me tudi boli glava. Vem, da sem se prehladil, ne vem pa, ali imam vročino, ali pa je le tako prekleto vroče. V brzicah opazim, da nimam nobene moči več. Verjetno imam vročino. Prespim v zapuščeni slamnati koči. Ko posije luna streha izgleda kot zvezdnato nebo. Mrežo si postavim tam, kjer je streha še najbolj gosta in upam, da ne bo hujšega. Kmalu zaspim in v sanjah zaslišim ploskanje. Zbudi me prskanje vode in kmalu dojamem, kaj sem dejansko slišal. Dež vneto topota po slamnati strehi, kot oddaljeno ploskanje velike množice ljudi. V trenutku me vrže iz mreže in nekako sem uspel pod streho pripeti šotorsko platno. In potem misel: upam, da ne bo hujšega. Vendar kot pravijo: pri nas ne dežuje, pri nas lije, nekaj dežnih kapelj najde svojo pot tudi skozi star šotor.
(se nadaljuje)

Matjaž Prosen - Venezuela: Veslanje skozi pragozd

Zakaj se mi zdijo počitnice, kjer ne gre nič narobe manjvredne? Nekoč sem bral o dveh popotnikih, ki sta se odločila za potovanje brez zemljevidov. In potem sta za štiri leta pristala v Sirijskem zaporu. Današnji svet je izgubil marsikatero pravljico, vse je odkrito, vse osvojeno, turiste z debelimi denarnicami vozijo na najvišje vrhove sveta, v najgloblje pragozdove, in v najbolj odmaknjene puščave. Ko sem omenil, da grem veslat v pragozd, sam, so se pojavila vprašanja: pa si kdaj veslal?, pa veš kako je tam?… Nisem in ne vem, nekega dne sem si kupil čoln in letalsko karto, za Venezuelo. Zakaj Venezuela? Ker je tam Orinoco in ker Enya prepeva Orinoco flow. In zakaj nekaj o čemer nimam pojma: ker imam rad vse kar je novo in čarobno.
V zadnjih dneh planiranja in pakiranja se mi je priključila Barbara. S seboj je vzela prenosni CD in vodniček Osamljenega planeta. (oboje bi najraje zabrisal nekam, čeprav kar nerad priznam, da sem v vodniček enkrat ali dvakrat tudi sam pogledal.
Ko priletiš v Venezuelo se ti zazdi, da so te namesto na letališče pripeljali v kotlovnico, kjer jim iz cevi pušča para. Med potrpežljivim čakanjem na carinike je prva misel: "Mogoče pa jim klima ne dela", ko pa ti taksist odvleče prtljago in ti utrujen in prestrašen capljaš za njim, spoznaš, da je v resnici mnogo, mnogo slabše. Kljub temu, da je zunaj že trdna tema je temperatura 28°C in vlaga blizu 100%. Venezuela je lena, umazana, s ščurki in pokvarjenimi avtobusi, z vojaki, ki s puškami šarijo med turisti, in z lepimi ženskami, ki jih ne skrbi da so malo predebele, saj vedo, da se lepota zrcali na obrazu in ne na riti.
Ttetji dan nama originalni načrt propade. Območja z Indijanci so zaprta, nihče ne ve, ali potrebujem dovoljenje ali ne. Proti večeru z Barbaro srečava Indijanca, ki naju je pripravljen za dvesto dolarjev odpeljati na manjšo reko.
(se nadaljuje)

Ponovno rojstvo 2

Obrnem se in zagledam družino, pri kateri sem živela. Joj, bog se mi je prikazal, ampak hkrati mi je pobegnil. ''Jaz bi že prispela gor, samo kako?'' Bila sem popolnoma brez moči. Preprosto sem se vdala v usodo in toku dogajanja. Kamero in fotoaparat sem skrila pod mokro bundo, sebe pa sem prepustila tekočinam in prahu, ki so ''lebdele'' po ozračju. Pravzaprav nisem imela energije, da bi se kaj prida umikala. Po zraku so se pretakale vonjave po slami in ostri začimbi, ki je dražila naša grla in oči. Kašljali smo, se solzili zaradi vdihavanja tega pikrega ''čarobnega kadila''. Vso dogajanje je dajalo občutek karnevalske norosti in zmede, prekinitve pravil in hierarhičnih meja. Popolni kaos!!! Slišalo se je bobnenje in pokanje pirotehničnih sredstev, od daleč je zvenelo ''razštimano'' igranje ''pleh bande'', tu in tam je še sledil kakšen ''napad'', še posebej na nas ljudi, z drugačno identiteto. Na koncu sem počepnila med otroki, ker potem nisem bila preveč opazna; tako sem vsaj mislila, vendar ne za dolgo.
Kaj kmalu sem zopet na lastni koži občutila posledice divjega vojskovanja. Končno se me je usmilila ena prijazna dušica. Ampak res prijazna.... Do me je pristopil sam policist, ki se je postavil pred mano in mi s svojo nenavadno visoko postavo nudil zaščito. ''Je kar živo danes tukaj'', se je pošalil. Samo pokimala sem. Najraje bi ga kar objela od sreče in veselja. Hmm … Šele takrat sem se počutila nekoliko varneje in sem si upala vzeti kamero iz nahrbtnika in zabeležiti nekaj posnetkov. ''Naj bo že konec tega stvarjenja Paucartamba'', sem si govorila v mislih, ko sem gledala skozi kamero in upala, da bo kmalu konec. Naposled je vojskovanje prispelo do vrhunca: qhapaq ch'unchu so ujeli vse qhapaq qolla, in na ta način poskrbeli, da je Virgen del Carmen ostala v Paucartambu. Po končanem vojskovanju se mi je zazdelo, da sem bila jaz tista, ki je doživela ponovno rojstvo oziroma stvarjenje, ker sem preživela vse ''napade'' tako v trdi kot tekoči obliki …

Dana Krajnc

Dana Krajnc: Ponovno rojstvo


Naposled je prišel dan, zaradi katerega sem bila vsa ''na trnih''. Guerilla! Ali vojskovanje po naše. Gre za tradicionalni spektakel, kjer vsako leto meseca julija ob prazniku Virgen del Carmen, ki je zavetniški praznik mesticev – Pucartambovcev, obnovijo mit o prihodu Virgen del Carmen v vas ali simbolno stvarjenje Paucartamba. V ospredju je vojskovanje med dvema regijama starega Peruja: Antisuyo in Qollasuyu, ki ju predstavljajo plesalci qhapaq ch'unchu in qhapaq qolla. Od izida vojskovanja je odvisno ali bo zavetnica ostala v vasi Paucartambo in bo domačinom dalje nudila svojo zaščito in skrbela za red v skupnosti.

Ko sem prispela na osrednji trg vasi Paucartamba se je že občutilo napeto ozračje. Ljudje so se zbirali okrog trga, s sabo so imeli odeje in pregrinjala. ''Zakaj neki? Saj ni tako hladno, da bi se ogrnili z njimi, '' sem z začudenjem pomislila … Ups, naenkrat me je od zadaj nekaj zadelo in zmočilo, nekaj spolzkega in kašastega, brez vonja … Brrr. … In že je iz druge strani pritekel plesalec qhapaq qolla in me poškropil s pivom. ''Kaj je zdaj to? Kaj ni škoda piva?'' sem zavpila in se začela smejati. V trenutku mi je postalo jasno, zakaj imajo ljudje odeje in da bom tudi sama aktivno sodelovala pri vojskovanju. Da se bodo gotovo ''name spravili'', ker sem skoraj edina gringa, pa še ženska po vrhu, ni bilo nobenega dvoma …

Zopet me je nekaj zadelo, tokrat močneje. Cula z moko. Na srečo se mi je uspelo nekoliko odmakniti, vsaj ''rukzak'' s kamero. ''Moje aparature. Jao meni, slabo se mi piše, '' sem pomislila, ne s preveč optimističnim navdušenjem. Končno sem uspela pobegniti in se prebiti na drugo stran trga. Vendar, ko sem dobro pogledala naokrog sem ugotovila, da pravzaprav ne morem pobegniti nikamor. Trg je bil natrpano obkrožen z ljudmi, če sem hotela iti drugam, sploh ni bilo možno, ker me ljudje niso spustili. Plesalci so se podili med vse gledalce, tako da je prihajalo do nenadzorovanih padcev in vzklikov, jih prav tako škropili s svojimi tekočinami in zadevali s culami. Ljudje, ki so ''fobični'' na množice ljudi, mislim, da se ob tem spektaklu ne bi počutili preveč udobno. Že mene je grabila panika, pa čiglih nimam večjih problemov z množicami.
Od daleč zaslišim: ''Dana, ven arriba!''
(se nadaljuje)

Iz Čila v Peru brez potnega lista 6

Z eno nogo že na letalu za Santiago de Chile

Na letališču smo počakali, da se vsi potniki vkrcajo na letalo, ker pa je bilo letalo polno, so mi uslužbenci po dolgem čakanju dejali, naj pridem naslednji dan. Poslovil sem se od nemcev, ki sta na sosednjem terminalu pričakovala prihod prijatelja, pred odhodom z letališča pa me je poklicala uslužbenka Variga, češ da imajo rešitev.

S pomočjo neke letalske družbe naj bi čez pol ure z letalom odletel v glavno mesto Čila in od tam brez doplačila proti Riu de Janeiru. Tega sem bil zelo vesel in ko sem imel v roki vse potrebne dokumente, nahrbtnik pa me je že čakal na letalu, so mi srečo zaželeli tudi ostali potniki, ki so še čakali na prosta mesta. Kot se je izkazalo nekaj minut kasneje na letališki carini, pa mi niti veliko sreče ni pomagalo, da pregovorim carinika, naj me izpusti čez mejo. Trdil je, da mi v potnem listu 'salvaconducto' manjka žig, brez katerega ne morem zapustiti države. Ker sva se zelo težko sporazumevala in je napetost rasla, saj je do odhoda letala manjkalo le še nekaj minut, so mi na pomoč priskočili uslužbenci agencije Varig. Žal tudi njihovo posredovanje ni pomagalo, saj je carinik upošteval pravila. Ker ni bilo drugega izhoda, sem zahteval vrnitev prtljage, ki so mi jo obljubili naslednji dan ob povratku letala, vendar sem vztrajal, da brez nahrbtnika ne grem z letališča. Tako so delavci posredovali tik pred vzletom letala in mi še isti večer vrnili stvari. Nad mojim prihodom v hostel ob dveh zjutraj je bila presenečena tudi Aleksandra, ki sem jo že drugič prikrajšal za mirno noč.

V petek sem bil ob 10. uri ponovno pred Uradom za tujce in skušal dobiti manjkajoči žig. Presenečeni so me brez odgovora pošiljali od vrat do vrat in dobil sem občutek, da nihče ne ve natanko, kaj bi z mojimi dokumenti. Po štirih urah tavanja na uradu in pogovoru z domačini, ki so mi rekli, da je za potni list v Peruju potrebno čakati pol leta ali več, sem se vendarle z žigom v 'salvaconductu' s taksijem odpeljal proti hostlu. Popoldne sem si odpočil in z olajšanjem dočakal večer, ko sem ponovno poizkusil srečo na letališču. Tudi danes sta me spremljala nemca, ki sta čakala na prihod zadnjega prijatelja in tako je bila vožnja do letališča cenejša in bolj zanimiva. Zaradi mojih težav so me na letališču že vsi poznali, vesel pa sem bil novice, da je nekdo odpovedal polet, zato sem imel zagotovljeno pot proti Braziliji in kasneje proti Frankfurtu. Z olajšanjem sem se še zadnjič poslovil od nemških prijateljev in v soboto, 28.7. ob 1h zjutraj odletel proti Braziliji.

Iz Čila v Peru brez potnega lista 5


Končno nov potni list, imenovan 'salvaconducto'

V sredo sem se podal proti Uradu za tujce na drugi delu mesta, kjer moraš paziti, da te ne okradejo, na kar me je opozoril taksist. Okolica stavbe je bila res zanemarjena, zaradi varnosti pred nepredvidljivimi domačini pa je skrbelo ducat policistov. Kot prejšnji dan v banki je bila tudi tukaj gneča, očitno pa sem bil ponovno med redkimi tujci v stavbi, saj si me je vsak prisotni ogledal od nog do glave. Še bolj sem vzbujal pozornost s polomljeno španščino in slovarčkom, ki sta zamenjala angleščino, saj sem po eni uri tavanja od vrat do vrat ugotovil, da tukaj nihče ne govori tega jezika. Vedel sem le, da moram dobiti dokument z imenom 'salvaconducto'. Kako priti do njega, pa je bilo tisti trenutek nerešljivo vprašanje.
Ker se je pretekli mesec potovanja s špansko govorečimi domačini pogajala le Blanka, sem se v tem času naučil le nekaj njihovih besed. Sestavil sem nekaj stavkov in vprašanj, od uradnikov pa nisem dobil odgovora, zato sem uvidel, da je moje početje brez pomena. Ko sem preiskal celo zgradbo in poznal že skoraj vsako pisarno, sem od nekod zaslišal angleške besede. To me je predramilo in kasneje me je uradnica sprejela v pisarni, kjer so na mojo srečo vsi govorili angleško. Kje so bili ti ljudje do sedaj, mi ni bilo jasno. Očitno vsi nimajo enakega urnika. Pojasnil sem ji moje težave, se v sosednjem prostoru za 8 USD slikal, čez eno uro pa v rokah že imel 'savaconducto', kar je pomenilo nadomestni potni list, za kar sem vesel odštel nadaljnjih 55 USD. Z denarjem in potnim listom, a še vedno brez letalske karte, sem se zahvalil prijazni uslužbenki, ki si je namesto napitnine zaželela kartico iz Slovenije. Brez pomišljanja sem s taksijem odhitel do sedeža letalske družbe Varig, da spremenim še datum na letalski vozovnici. Uslužbenka mi po dolgem iskanju na terminalu ni mogla zagotoviti prostega mesta na letalu do Rio de Janiera v prihodnjih dneh, za kar bi sicer moral zaradi spremembe vozovnice doplačati 75 USD, predlagala pa mi je, naj naslednji večer na letališču čakam na prosto mesto, če bi kak potnik zamudil letalo. O dogajanju sem obvestil domače in zvečer od Aleksandre dobil darilo v spomin na Peru, česar sem bil zelo vesel. Četrtek je minil v iskanju vozovnice za Evropo, ker pa mi niti pri ruskih, niti drugih letalskih družbah iz vzhodne Evrope ni uspelo dobiti karte, cenejše od 1.300 in 1.600 USD (pri tem mi je pomagal američan, ki sem ga spoznal prejšnji dan), sem odnehal in z nemškima kolegoma počakal do večera. Tudi onadva sta povedala zanimivo zgodbo prejšnjega večera. Ob povratku iz diskoteke jima je skupina domačinov sledila prav do našega hostla. Tam je pozornost zasledovalcev zmotilo lepo in pomanjkljivo oblečeno dekle, zato sta se lahko varno vrnila.
Andrej Rekar
 (se nadaljuje)

Iz Čila v Peru brez potnega lista 4

sladkorni trs za žvečenje

Po kratkem počitku sem ob 1h zjutraj po telefonu obvestil domače, jim razložil moje težave in prosil, naj takoj nakažejo 400 USD katerikoli banki v Limi, saj je bila v Sloveniji tedaj ura 8 zjutraj. Čakal me je naporen dan. Ker sem bil skoraj brez denarja, nisem tvegal vožnje s taksijem, čeprav sem bil v časovni stiski. Z velikimi pričakovanji, a vseeno negotov sem se sprehodil proti pol ure oddaljeni ulici, kjer se nahaja več bank. Nekaj po deveti uri sem vstopil skozi vrata ene od teh in naletel na dolgo vrsto, saj so uslužbenci v ponedeljek ravno začeli z delom. Ker sem že na pogled izstopal od ostalih strank, me je prijazna uslužbenka povabila pred prazno okence, namenjeno izključno tujcem, zato sem ji povedal, da bi rad preveril nakazilo denarja, poslanega pred pol dneva. Odgovorila je, da je za tako nakazilo potrebno posredovanje bank v Londonu in ZDA, zato bi bilo na denar potrebno počakati vsaj 2 ali 3 dni. Tisti trenutek res nisem več vedel, kaj naj storim, saj bi z denarjem, ki sem ga imel, komaj preživel nekaj dni, za taksi ali avtobus pa bi mi zmanjkalo denarja. Uslužbenki in njenim sodelavcem sem razložil moj položaj, žal pa mi niso vedeli pomagati. Ker v banki vsi govorijo angleško, vsaj po tej plati ni bilo težav. Razočaran sem se brez denarja vrnil v hostel in poklical domov za nasvet. Rešitev je bila le še v konzulatu. Naš najbližji ambasador na tej celini je v Argentini, zato sem na avstrijskem veleposlaništvu navezal stike s slovencem v Buenos Airesu, a mi niso vedeli pomagati. Gospa na avstrijskem veleposlaništvu mi je za dvig denarja priporočila banko Western Union, kjer naj bi za transakcijo potrebovali le nekaj ur. Uro kasneje sem se razveselil, saj je bila ta banka zame res prava rešitev, zato sem si v kitajski restavraciji poleg mojega hostla z olajšanjem privoščil odlično kosilo.  

Na avstrijskem veleposlaništvu so mi svetovali, naj grem do Urada za tujce. Tam lahko dobim dokument z imenom 'salvaconducto', s katerim je pred mesecem ravno tako slovenec zapustil državo. Ker pa je urad odprt le od 10. do 13. ure, sem moral počakati do naslednjega dne. Preostali čas sem preživel v družbi američana, ki mi je ponudil pomoč. Povedal mi je, da so ga pred časom izpustili iz zapora v ZDA, kjer je pomagal državljanu iz Kameruna pri ilegalnemu prestopu meje. Ker ima povsod veliko prijateljev, so ga proti plačilu 3.000 USD po nekaj dneh izpustili. 'Not a big deal', mi je začudenemu dejal. 'I am not a criminal, I just help people in troubles', je še povedal in dodal, da se ukvarja z računalništvom.
Andrej Rekar

 (se nadaljuje)

Iz Čila v Peru brez potnega lista 3


Prestavljen polet proti Evropi za konec potovanja

Aleksandra, lastnica hostla v Limi, naju je bila vesela, saj naju ni pričakovala. Da bi preveril, če imam prave dokumente za polet iz glavnega mesta Peruja, sva se s kolegom s taksijem podala proti pol ure oddaljenemu letališču. Ob 17. uri na letališču očitno ni bilo vzletov ali pristankov letal, zato sem o veljavnosti dokumentov lahko vprašal le peščico uslužbencev, ki pa so mi vsi po vrsti zatrjevali, da bom še isti dan lahko zapustil državo. Tako je menil tudi policijski inšpektor na letališču, zato sem se z olajšanjem že odpravljal nazaj proti hostlu. Tedaj pa sem za okencem agencije Varig, katere letalsko karto sem imel, zagledal uslužbenca. Povedal sem mu o izgubljenem potnem listu in pokazal dokumente. Pregledal je papirje in za mnenje vprašal sodelavce, ki so pravkar prišli na delo.
Povedal mi je, da danes ne bom mogel na letalo. Presenečen sem ga vprašal, če mi kak dokument manjka. 'Brez potnega lista kljub vsem potrdilom, ki jih imate, žal ne morete zapustiti države',


(odlomek; Foto: Janin)

Iz Čila v Peru brez potnega lista 2

Mesto mi je ostalo v lepem spominu, čeprav ga nisem videl v celoti. Prenočil sem v stanovanju družine Benavides, kjer so Jaimejeva žena, sin in hčerka Kati, ki govori angleško, lepo poskrbeli zame in me povabili še na večerjo v dragi restavraciji. Tja sem odšel v družbi taksistove žene in hčerke, njene tete in sestrične. Preživeli smo lep večer, kot vsi prisotni pa sem se tudi jaz preizkusil v karaokah. Gostje so me presenetili z odličnim petjem, posebno ženski del družine Benavides. Ker mi je družina ta dan že večkrat pomagala, sem z zadovoljstvom vsem plačal večerjo. Karaoke so mi bile res neverjetne in bolj pozno je postajalo, bolj zanimivo je bilo.

Pomoč sicer dragih čilenskih taksistov
Zgodaj zjutraj smo utrujeni zaspali, ob 6. uri pa sem se z Jaimejem odpeljal do avtobusne postaje, kjer me je že čakal njegov sodelavec Hector. Zahvalil sem se mu za pomoč in se poslovil, začuden pa sem moral plačati še 24.000 pesosov za gorivo (12.000 sit). Mislil sem, da sem se družini oddolžil za pomoč že z 20.000 pesosi za večerjo. S tem pa presenečenj še ni bilo konec.

Andrej Rekar
(odlomek; Foto: Janin)

Andrej Rekar: Iz Čila v Peru brez potnega lista


 


Zvečer nas je avtobus iz Čilenskega mesta San Pedro odpeljal v uro in pol oddaljeno mesto Calama, od koder smo se z avtobusom druge agencije, opremljenem s klimo, v eni od redkih nočnih voženj na potovanju odpeljali proti obmorskem mestu Arica, ki leži pred mejo s Perujem. Tja smo prispeli ob 7. uri zjutraj, nekaj ur pred tem pa so se začele moje težave. Med vožnjo nas je voznik opozoril, naj mu pripravimo potne liste, saj bomo v tem avtobusu prečkali mejo. Ko sem po dolgem iskanju ugotovil, da sem verjetno že prejšnji dan ostal brez potnega lista, sem moral poiskati vsaj kopijo, s katero bi lahko izgubljen dokument prijavil na policiji. Le-to sem ob prvem postanku avtobusa res našel, med nadaljnjo vožnjo pa upal, da bom z natančnim pregledom nahrbtnika potni list vseeno našel. V mestu Arica se to žal ni zgodilo, zato smo se po kratkem posvetovanju z Blanko in Gorazdom v nič kaj prijetnem vzdušju ločili, saj v tistem trenutku nismo verjeli, da bi s kopijo potnega lista lahko prečkal mejo s Perujem; S tem bi še lahko ujel naše letalo, ki je imelo odhod v ponedeljek, danes pa je bil petek, saj so uradi za izdajanje dokumentov odprti le med tednom. Ker sem bil še vedno odvisen od španskega slovarja in sem znal le nekaj njihovih besed, so mi z Blankino pomočjo (edina od nas treh je govorila špansko) na avtobusni agenciji Pullman, s katero smo se pripeljali v Arico, predstavili taksista Jaimeja, ki naj bi mi pomagal. Poslovili smo se in tako se je začel nepričakovan zaključek mojega potovanja.

(odlomek; Foto: Janin)

Bitka s časom 3


A veselje ne traja prav dolgo, saj je pri vseh blagajnah predolga vrsta, da bi pravočasno poravnal položnico.
Tudi pri vrivanju nisem prav uspešen, sprehajam se gor in dol, vmes saj petkrat pogledam na uro a v resnici ne vem kaj bi, končno le vidim rešitev saj pri povsem nepravem okencu na prigovarjanje le nekako uspem dobiti potrjeno položnico, tako da pustim denar bančnemu uslužbencu, ki bo transakcijo delno izvedel naknadno. Kmalu zatem sem zopet pri potnih listih. Nov dokument je že izpisan, vendar brez težav tudi tu ne gre. Predloženi sliki sta namreč isti kot v starem potnem listu, kar pomeni da sta starejši kot pa dovoljujejo predpisi. Predpisi se pac ne smejo kršiti sem kar nekajkrat slišal. Laž tu ne bi dosti pomagala saj se iz starega dokumenta lepo vidi, kdaj je bil izdan in koliko sta stari enaki sliki, zato mi tudi tu ne preostane drugega kot prošnje in moledovanje.
Očitno sem izgledal že tako nebogljen, da se mi le usmilijo in dokončajo listino s slikami, ki sem jih pac edine imel. Z velikim zadovoljstvom se zahvalim in malodane poletim proti izhodnim vratom, kjer je skoraj na stopnicah k sreci še vedno parkiran moj prevoz. Vskočim v avto in že sva na poti proti Brniku. Ponovni pogled na uro; 12 10 - petek. Povratek je manj obremenjujoč, z manj zastoji, skratka hitrejši v resnici ali le zaradi večjega optimizma je nepomembno. Tri minute pred uradnim odhodom letala izskočim iz avta in v času 00 smo s še vročim potnim listom zadnji potniki na letu BA 2867 za London oziroma Havano.
V zahvalo vsem, ki so rešili nerešljivo.

Bitka s časom 2

Lojze Lenček - proti Kubi

Moje razmišljanje je zopet prekinila uslužbenka z vprašanjem “imate dve novi sliki za Nejca ?”. Naslednjo sekundo sem jih že videl pred seboj “ imam” sem dejal, vedno jih za vse vzamem s seboj, za vsak slučaj, ce potrebujem v tujini nenačrtovano kakšno vizo. Iz prtljage, ki mi jo je vrnila iz zaustavljenega traku sem vzel dve sliki. Glede na to, da je vaša upravna enota za izdajo potnih listov do uvedbe centralnega izdajanja listin še vedno v Domžalah, kar niti ni tako dalec lahko poizkusite. Letalo vas bo počakalo vsaj kakšnih 5 minut z ozirom na dejstvo, da vas bodo iskali, ker ste že prijavljeni na let, je še dodala. Začela se je precej nora bitka s časom. Hitro smo poiskali že odslovljenega našega voznika Janeza in s tekom do avtomobila sva začela dirko do Domžal. Ko se človeku zares nekam mudi takrat se promet sigurno odvija kar se da počasi, vsaj zdelo se mi je tako, kar naprej kolona, sami mečkači pred nama, pa ne bodi ga treba traktor, naselja in same omejitve, na celi poti ne vem štiri pet semaforjev a vsi rdeči.
Vmes razmišljam, kako sem mogel spregledati datum veljavnosti saj sem se na tako pot odpravil že ničkolikokrat, kako so mi sploh na ambasadi izdali vizo za cas ko bo potni list neveljaven, kako bom rešil težave z vizo tudi ce mi uspe dobiti nov potni list. Med tem sva že prispela do občinske stavbe kjer izdajajo listine, parkirava precej neustrezno kar na pločniku pred glavnimi vrati in Janez čuva avto pred policaji. Pogledam na uro - 11 in 48 minut in se zapodim v zgradbo s tako hitrostjo, da so mimoidoči kar obstali. Neverjetna sreča, pred okencem za potne listine ni nobenega, a takoj ko zajamem malo sape sta že dva za menoj. Gospe pri okencu na hitro hočem razložiti a presenečen ugotovim, da del zgodbe že pozna, ker ji jo je med tem po telefonu povedala že Nina. Takoj se lotiva dela. Najprej izpolnim obrazec, oddam stari otroški potni list in dve sliki, ona pa mi da položnico katero moram poravnati na banki. Na hitro pograbim položnico in jo jadrno ucvrem na banko, ki k sreci ni dalec stran.
(se nadaljuje)

Lojze Lenček: Bitka s časom

Proti kubi

Bil je dan poln pričakovanj in zadnje ure do odhoda so z veliko naglico izginjale v končnih pripravah na dolgo pričakovan trenutek. Še zadnja kontrola prtljage, dokumentov, denarja in pripravljeni smo za odhod na letališče. Sosed Janez že čaka, zato poberemo vso prtljago, se skupaj z njo natlačimo v avto in odpeljemo. Kaj kmalu smo na letališču, tu imamo dovolj casa za prijeten klepet z vsemi, ki so nas prišli pospremit in nekaj poslovilnih gasilskih fotografij, da porabimo že skoraj poslikani stari film. Dvajset minut cez 11 dopoldne je in do odhoda aviona za London je še 1 ura in 10 minut. Kljub temu, da še ni uradne objave za ceking se prijavimo na let. Prvi sem na vrsti sam, nato Nina, Neli in kot zadnji Nejc, prtljaga že počasi drsi po tekočem traku, ko iza pulta zaslišim prodoren glas “Nejc”, kmalu pa opazim, da se je zaustavil tudi trak za odvoz prtljage. Obrnem se in uslužbenka na letališču mi kaže, da je potni list za Nejca neveljaven, ker je pretekel pred tremi dnevi.

Pred očmi se mi v trenutku zavrti na tisoče raznovrstnih slik in misli. Nemogoče, saj na osnovi veljavnosti potnega lista za minimalno pol leta vendar izdajo vizo Kube kamor smo namenjeni in vse vize sem še zjutraj preveril. Ce je potni list res neveljaven, bomo zato zdaj vsi ostali doma. Obstaja kakšna druga možnost. Med tem razmišljanjem je Nejca že zajela ploha solza in jutro polno pozitivne energije se je v trenutku razblinilo v neskončno napeto negotovost, ki jo je optimistično prekinila prijazna uslužbenka letališča z mislijo po hitri zamenjavi potnega lista. Ideja mi je zvenela utopično nemogoča. Do odhoda aviona British Airways za London ni ostalo vec kot ena ura in letalo je že stalo na letališkem platoju, to je nemogoče, saj smo vendar na letališču, pa še dopustniški petek je, ob tej uri tako od uradnikov nihče vec ne dela, sem si dejal.
(se nadaljuje)

Matjaž Ojsteršek: Nikomur ne smeš verjeti

Matjaž Ojsteršek: Ekvador

In je zopet prišel Quito. In najbolj bedasta stvar do sedaj. Za zadnjo skupno večerjo sva se odločila, da greva jest v bolj nobl restavracijo. Odločila sva se za svicarski hotel. Razgled je bil super, hrana odlična, da o vinu sploh ne govorim (prvic po treh mesech sva probala vino). Potem pa se je zakompliciralo. Plačal sem z kartico in vse lepo podpisal nato pa se natakar spomne, da bi rad avtorizacijo. In te baje ni blo. Klical so na Mastercard v Ekvadorju kjer mi je gospod rekel, da moja kartica ni veljavna v Ekvadorju - isti dan sem plačal vec kot 500 USD z njo. In sva malo posumila - tisto ziher ni bil Mastercard. Pol sem rekel naj kličejo v centralo v ZDA.

(odlomek; Foto: Janin)

Iztok Bončina: George 2


Jamajka
 Po nekaj minutah obveznega nakladanja, kako čudovita dežela je Jamajka in kako “very good people” so Jamajčani in kako “very good people” smo Slovenci in kako “very good” je reggae in Bob Marley, sva prešla k bolj resnim temam.

Nikoli mi ni bilo čisto jasno, kako je lahko narod, ki je izumil eno najlepših glasbenih zvrsti na svetu, pričel častiti, zapitega, hudobnega, debelega in pokvarjenega etiopskega cesarja Haile Selassija kot svojega boga Ras Tafarija. Pa sem ga povprašal o tem. George ni bil videti prav nič užaljen (verjetno sploh ni bil pravi rastafarijanec). Le dolgo pridigo o večni dobroti in nesmrtnosti njegovega božanstva sem pokasiral. Potem pa me je na lepem povabil: “A greš danes zvečer na en jamajški party. Tu gori, v hribih, bomo imeli nocoj pravi vaški reggae žur”.
Iztok Bončina 
 (odlomek; Foto: Janin)

Artur Štern - V gnezdu hispaniolske pute 4

Artur Štern - Boca Chica, Dominikanska republika

Medtem sva bila namreč prišla do nadaljnjega dognanja, da je doma s Haitija in da je njena materinščina francoski jezik – nekaj (v danih razmerah sicer najbrž nič posebej pomenljivega) vtisa nanjo sem naredil tudi z njegovim kar solidnim poznavanjem in nekajminutno konverzacijo v njem. Potem pa spet po starem. Gimi maj moni an go! Kurc te gleda. Zmotila si se. Saj ne rečem, da nisem morebiti res tvegal in da se nisem nemara igral s preresnimi zadevami. Ampak tu je šlo za notranjo študijo; in seveda tudi za moško čast pred samim sabo.
Na nasilje s svoje strani nisem resno pomislil niti za trenutek. Da bi ji recimo na silo vzel ključ. Dokler sem miroljuben, tudi meni ne bo kar tako zlepa kdo poskušal kaj narediti; v nasprotnem primeru pa se hitro zapleteš v hudo zagato. Le mirno.
(odlomek)

Artur Štern - V gnezdu hispaniolske pute 3


Artur Štern Boca Chica


Ampak zdaj se je začenjalo zares. Tisoč pesosov je bilo zanjo premalo. Prav. Tako ali tako jih ne bi dobila – dal bi ji kvečjemu kakih dvesto, in to v najboljšem primeru, če bi bila prijazna; kakšno bi še rekla in potem bi se počasi poslovil. Videl in občutil sem, kar me je zanimalo, pa čao. Porekel sem, da mi tole barantanje res ni niti malo po volji in da me je spričo tega pravzaprav tudi že minila sleherna erotična nastrojenost – in da se bom počasi odpravil. Ona pa, da ne, da ji moram plačati – kompletno vsoto. Tisoč ali dva, ne vem več, v vsakem primeru pa odločno več, kot se mi je zdelo še kolikortoliko pošteno. Iz predtem zapeljive in prijazne ženske je preskočila v vlogo zahtevne in malone tudi že zoprne babnice. 
(odlomek; Foto: Janin)

Artur Štern V gnezdu hispaniolske pute 2

Artur Štern Boca Chica, Dominikanska republika

Naredim še tistih nekaj korakov do diska – in pred vrati stoji: lepotica. Pa ne da je to ravno tista! – najzanimivejša izmed vseh, ki sem si jih z gukom (svojim dojenčkom) v rokah predtem podnevi ogledal s ceste, ko me je s prijateljicami lepo pozdravila, in smo tudi rekli nekaj besed. Nanjo sem potlej čez dan še nekajkrat pomislil ... Zdaj mi je z jezika kar zletelo: I was looking just for you! Nemalo je morala biti zadovoljna, da sva preskočila njeno najbrž običajno proceduro. In še preden sem ji utegnil reči, da bi šla malo plesat, tja noter v disko (kamor  sploh še nisem bil zakoračil), sva bila že usmerjena proti njenemu domovanju. Po svoje trapasto, saj sem bil komaj prišel; po drugi strani pa vsaj precej varno – se mi je namreč zdelo dejstvo, da sva šla točno v smeri mojega hotela. Nato še malo naprej pa prva cesta levo pa nato na desno – po kasnejšem premisleku sem ugotovil, da je njeno ljubezensko gnezdo locirano kakih stopetdeset metrov zračne linije stran od moje siceršnje sobe. A s tako eksplicitnimi, kaj šele preciznimi podatki se tedaj nisem trapil; dovolj mi je bil občutek, da se mi svita, kje sem, in da civilizacija ter s tem varen teritorij pač nista daleč.

(odlomek; Foto: Janin)

Ar­tur Štern


 

Urad­no sem dok­tor bio­loš­kih zna­no­sti in sa­mo­stoj­ni kul­tur­ni de­la­vec – po do­ma­če pa me­ta­bio­log in pi­sa­telj (ob­jav­lje­nih 12 knjig – poe­zi­ja, ese­ji­sti­ka, ro­ma­ni, uč­be­ni­ki, znans­tve­na mo­no­gra­fi­ja); ži­vim v pri­mor­ski va­si­ci Vrab­če in v Ljub­lja­ni, od pom­la­di do je­se­ni se ob­ča­sno kla­tim po do­ma­čih kra­jih in raz­me­ro­ma manj od­da­lje­nih tu­jih de­že­lah, po­zi­mi pa so de­sti­na­ci­je bolj če­zo­cean­ske.

Artur Štern - V gnezdu hispaniolske pute


Artur Štern: Dominikanska republika

V tistih dveh tednih sem na vsakih nekaj noči, ko se mi je vsaj približno zljubilo in ko se ni pri nas na hotelski ali plažno-roštiljski sceni dogajalo nič več pametnega, stopil na tak študiozni potep. Vključenost opazovalca je znana že pri fizikalnih eksperimentih, vsaj na kvantni ravni. Toliko bolj to dejstvo velja in je tudi čedalje bolj sprejemljivo oziroma dobrodošlo – v antropologiji. V danem primeru je to pomenilo nekaj zelo požrtvovalnega: eksperimentator in opazovalec v isti osebi se je bil pripravljen tako zelo radikalno vživeti v svojo vlogo, da se je s povprečnim pohajalcem ob tisti uri noči poistovetil tudi glede predhodne zaužitosti um otopevajočih likvidnih substanc. Videz verodostojnosti, se pravi resničnega zanimanja za substrat, objekte, je bilo s tem neprimerno laže doseči.
(odlomek; Foto: Janin)

Jamajka: George

Iztok Bončina
Jamajka

Georgea sem opazil že skozi stekleno okno hotela, v katerem je, blizu turističnega središča Montego Bay, bivala naša skupina. Stal je za zunanjo hotelsko ograjo in nagovarjal mimoidoče turiste. Prav zabaval sem se nad nelagodjem skupine finih ameriških gospodov, ko je k njim pristopil majhen, temnopolti možic, z razkuštrano sivo brado in velikansko rastafarijansko čepico, ter jim molil za pest veliko plastično vrečko. Seveda sem slutil kaj je notri.
(odlomek; Foto: Janin)

Alen Steržaj

Rodil se je 5. junija 1972 v Postojni in do osmega leta živel na Rakeku. Že kot otrok je imel dve strasti: branje najljubše knjige – atlasa sveta – in poslušanje glasbe. V Ljubljani je dokončal osnovno šolo, potem Gimnazijo Poljane (takrat Srednjo družboslovno šolo), diplomiral pa je iz novinarstva na Fakulteti za družbene vede. 
Že pri 17 letih se je začel ukvarjati z glasbo – leta 1991 je postal član skupine Big Foot Mama, s katero je doslej kot basist posnel štiri albume (vmes je igral tudi s Petrom Lovšinom). 
Med študijem se je podal na prvi krajši potovanji – v Grčijo (1994) in na Portugalsko (1995). Leta 1996 pa je odšel na prvo resno potovanje – po kop-nem v Azijo po sistemu "ruzak na rame, pa kamor pridem, pridem". 
Zadal si je cilj priti po kopnem na drugo stran tega kontinenta, vendar je to opravil v dveh etapah. Leta 1996 je potoval preko vzhodne Evrope in Turčije, Irana, Pakistana in severne Indije do Nepala in se vrnil z letalom. Leto kasneje pa se je v Nepal vrnil z letalom in nadaljeval pot čez Tibet v Sečuan, preko južne Kitajske in prispel do Hong Konga.
Leta 2001 je nekaj dni potoval po Romuniji (Transilvanija), 1. januarja 2002 ob treh zjutraj pa se je podal na pot po kopnem v Afriko. Spet po sistemu "kamor pridem, pridem". Pot ga je nesla preko Gibraltarja v Maroko, čez Zahodno Saharo v Mavretanijo in preko Senegala v Gambijo.
Na potovanjih ga zanimajo predvsem življenjske zgodbe malih ljudi, zato potuje v čimbolj neturistične kraje. Sicer pa kot novinar dela že od leta 1992 – enajst let je pisal za revijo Stop in bil tam tudi glasbeni urednik, zdaj pa je redaktor Delove priloge Vikend. Pisal je tudi scenarije za televizijsko oddajo Odklop. Najraje je makarone, pije radensko in ima nenavadne življenjske nazore: na primer še vedno se počuti mladega... 

Čakanje na avtobus

Andrej Krajnc
Gvatemala:


"Tukaj smo!" reče šofer avtobusa. Z Jasno izstopiva. Nočni avtobus iz Nebaja torej le ne gre do Huehuetenanga, kot so nama rekli. Tako sva ob dveh ponoči obtičala na križišču, sredi ničesar, nedaleč od vasice, o kateri ni bilo na zemljevidu ne duha ne sluha. Kje sploh sva?
Nekaj dni sva preživela v Nebaju, vasici v severnem delu Gvatemale, ki je od prve asfaltne ceste oddaljena kakšni dve uri vožnje. Ker nisva imela časa, sva hotela čimprej nazaj v Mehiko. Glede na to, da znava špansko le nekaj besed, je bilo težko dobiti kakršnokoli informacijo o prevozih iz Nebaja, do katerega sicer vsak dan pride le nekaj avtobusov. Nekateri so govorili, da se da priti direktno do Huehuetenanga, drugi so skomigovali z rameni, tako da nisva vedela, kaj narediti. Odločila sva se, da poskusiva z nočnim avtobusom, kar očitno ni bila najbolj uspešna poteza.
(odlomek; Foto: Janin)

Roke na volanu



Tine Zupan: ZDA

Zvečer sem se vozil po mestu Phoenix in iskal restavracijo Sizzlers, kjer lahko za nekaj dolarjev ješ kolikor moreš. Iz neke ulice zavijem na glavno cesto, ki je imela kakih 5 pasov. Ker je bilo pasov toliko, sem prehitro zavil in v bistvu zapeljal v nasprotni vozni pas. Po kakih 5 metrih sem, ko sem zagledal robnik na desni strani, to opazil in hitro dal v vzvratno in zavil na pravi pas. Na srečo ni bilo nobenega prometa.
Tako sem se odpeljal naprej in čez pol minute je za menoj pridrvel policaj z lučmi. Ker je bila cesta v bistvu avenija, sem kar nekaj časa iskal mesto, kjer bom ustavil. Ker sta za mano vozila policaja s sireno, sem poiskal prvi parkirni prostor, seveda zavil čez polno črto, ustavil avto in čakal. Nekje sem slišal, da moraš imeti roke na volanu, če te ustavijo policaji v Ameriki.
Tako sem čakal kakšnih pet minut v avtu z rokami na volanu in nisem upal nič narediti. Policaja počasi odpreta vrata in se z pištolo in baterijo v roki skrijeta za njih, kot v kakšnem filmu. Ker vidim, da se ne bosta približala, odprem okno in z obema rokama pomolim skozenj mednarodno vozniško dovoljenje. Končno se eden od policajev (drugi je se vedno za vrati in s pištolo meri vame) opogumi in pride do mene.
(odlomek; Foto: Janin)

Na letališču

  Milan Potočnik - Miami

Konec Julija se vračam iz Peruja. Iz Lime letim v Miami na Floridi od tam pa v Evropo. Problem se začne že v Limi. Peruanci namreč zahtevajo vizo za ZDA. Skušam jim povedati, da je ne rabimo več, pa o tem nočejo nič slišat. Poskušam jim povedati, da ne bom bival v ZDA, da sem samo v tranzitu, pa še vedno vztrajajo pri vizi. Povejo mi, da je edina možnost, da plačam trideset dolarjev. Seveda se temu uprem. Situacija postaja kritična, saj se odhod letala približuje,... No, na srečo eno uro zamuja. Končno popustim, saj bi sicer ostal tam, plačam jim trideset dolarjev, oni pa mi vzamejo potni list. Kot begunca me odpeljejo v letalo, potni list pa predajo stevardesi.
V Miamiju me pričaka uslužbenec Aero Peruja, prevzame moj potni list in me vodi do policijske kontrole na letališču. Policist mi postavi vprašanje na katerega odgovorim pritrdilno. Sem  še pod vtisom Peruja, zato odgovorim kar po špansko.
“Ti boš z mano lepo slovensko govoril,” mi odvrne policist, potomec slovenskih izseljencev.
(odlomek; Foto: Janin)