Brazilija 5:Opojne vonjave s stranišča

In že gremo, v mesto, proti avtobusni postaji, prek križišč in skozi krožišča s 110km/h.
Srca nam skorajda poskačejo z leve na desno stran prsnega koša! A kljub vsemu smo na postaji nekaj minut prepozni. Ko le ne bi bilo treba prej privijati koles, hladiti motorja in se izogibati kravam!
Hitro spet v taksi in naprej! Še kakšnih pet kilometrov divje vožnje in že smo pri policijski patrulji. In ob njej ustavljen avtobus, da, naš avtobus! Kot zajci poskačemo iz avta, skorajda objamemo taksista, mu izročimo trdo prigarane reale in se udobno namestimo na avtobusu. Pred nami je nočna vožnja do Manausa, dvanajsturno prenašanje opojnih vonjav z avtobusnega stranišča z nasmehom na ustih. Nasmehom, ker imamo radi življenje in ker ljubimo potovanja in avanture… Ena od njih je pravkar za nami! Da bi le čimveč popotnikov srečno premagovalo neskončne kilometre svetovnih celin in oceanov!
Uros Kastelic
Foto: janin

Brazilija 4: Sranje! Pa tako blizu smo bili...

Kazalec se je že dvignil na rdeče območje, naš taksist pa ustavlja ob cesti. Seveda, vročina prihaja izpod pokrova motorja! Sranje! Pa tako blizu smo bili...
A glej ga! Ni še obupal.
Iz prtljažnika privleče desetlitrsko posodo z vodo, dvigne pokrov motorja in zlije nekaj litrov vode po razgretem motorju. Malo zacvrči, dvigne se oblak pare, kazalec za temperaturo pa počasi le pada!!! Juhu, gremo! Mislim, da bi se vsak mehanik držal za glavo, ampak samo da deluje!
Kilometre spet puščamo za nami, čas pa neusmiljeno teče. Kmalu nam postane jasno, da bo šlo za minute, kaj za minute, za sekunde! Ker je Boa Vista prvo mesto za mejo, je ob vhodu in izhodu iz mesta policijska patrulja. Ustavimo se, naš taksist pa zdrdra:“ Lovimo avtobus, sporočite svojim kolegom na drugi strani mesta naj ga ustavijo!“
Uros Kastelic
Foto: janin
(se nadaljuje)

Brazilija 3: Voznik z nosom na šipi

Zavore škripajo, zadnji trenutek oster zavoj. Le kakšen centimeter, pa bi imeli tono zrezkov, razbite glave in tri prazne stole na avtobusu.
Frekvenca srčnih utripov se komaj nekoliko spusti in že drvimo naprej. Mrčesa v tem podnebju kar mrgoli in količina zmazka iz mušic in komarjev na prednjem steklu nezadržno narašča. Voznik že visi na volanu in skoraj že z nosom drsa po prednji šipi. Le Bog še ve, če je kaj videl, mi nismo! Končno se ustavi pri kolibah ob cesti, skoči iz avta, zdrvi skozi prva vrata in čez minuto je že nazaj s cunjo in kovinskim ključem. Hmmm... Šipa je kmalu spet za silo prozorna, kolesa pa na mestu. Ja, s tistim ključem je močno privil vsa štiri kolesa. Še dobro, s triciklom ne bi nikoli ujeli avtobusa!
Vožnja se nadaljuje, najprej s polno hitrostjo (kakšnih 130km/h), nato pa vedno počasneje! Mi se le nemočno spogledujemo. Voznik pa vedno bolj „švica“... Uh, saj zunaj je resda vroče, ampak toliko pa spet ne more biti.
Uros Kastelic
Foto: janin
 (se nadaljuje)

Brazilija 2: Voznik seka ovinke

In se odpeljemo kakšna dva kilometra do carinske kontrole. Tukaj pa brazilski carinik, ženska, brez milosti:
“Vse ruzake ven, da pregledamo!”
In začne. Vneto, enega po enega, predal za predalom, vrečko za vrečko, še smrdljive nogavice in umazane spodnje hlače je ne ustavijo. Taksist pa vedno bolj živčen… Ko ji nekako le pojasni naše namene, ona skomigne z rameni, odkima z glavo in nam daje s kar nekaj gestami vedeti, da nam to ne bo nikoli uspelo. A taksist se ne da in na koncu se nas ženska le usmili... Po polovici pregledane prtljage lahko končno štartamo. Dvesto trideset kilometrov, slabi dve uri in razmajana kripa. Gremo!
Voznik divja, seka ovinke, nad pokrajino pa se spušča noč. Prednje luči zdaj gorijo, zdaj ne, večinoma pa le na pol brlijo. In nasproti vozeča vozila dodatno opozarjamo na našo prisotnost z vklapljanjem smernikov. Nekje na četrtini poti pa glej ga zlomka – krava na cesti, pa čeprav smo že dodobra zapeljali v področje pragozdov!
Uros Kastelic
Foto: janin
(se nadaljuje)

Brazilija: Lekcija preživetja

Santa Elena je prijetno umirjeno mestece na meji med Venezuelo in Brazilijo. No, naša vožnja s taksijem od Sante Elene do Boa Viste na brazilski strani je bila nekaj povsem drugega.
Po spletu okoliščin in nekaj napačnih informacijah o uri odhoda brazilskega avtobusa iz Boa Viste v Manaus smo okoli 17:00 ugotovili, da je prava ura odhoda avtobusa 20:00. Nas je pa čakal še mejni prehod in približno 250km dvopasovnice do Boa Viste... Taksi, kaj pa drugega! 32USD je bila zadnja cena po pogajanjih, plačali pa bomo le v primeru, če avtobus tudi ujamemo.
In gremo... Z venezuelskimi taksisti do meje, tam pa najprej na obe policiji. Vse brez zapletov in kmalu sedimo v brazilskem taksiju: kakšnih 20 let star Ford, ves majav in s pošteno razpoko na vetrobranskem steklu. Taksist pa:” Ni problema, gremo!”
Uros Kastelic
Foto: janin

(se nadaljuje)

Poroka na plavajočem otoku Jacha Tata 3

Takole pestro, bogato in v rožicah sem preživel tisto soboto in nedeljo in kar nisem se mogel načuditi darilom, ki so jih prinašali prijatelji, sosedje in sorodniki. Najbolj sta se izkazala botra, ki sta priplula vsak s svojo barkačo, do zadnjega kotička nabasano z darili. Omare, zrcala, lonci, kozarci, postelje, viskiji, jedilni pribori, mize, stoli,… pa kam bodo vse to dali? Navadna hiša na za otroško dvorišče velikem plavajočem otoku je velika tri krat dva metra, na otoku je okoli deset takih hiš, WC (nizek opazovalni stolp z luknjo v tleh) in osrednji prostor, kjer turistom ponujajo spominke.

Res je bilo zabavno prisostvovati tipični poroki pri ljudstvu, ki še vztraja in živi na plavajočih otokih. Mesec avgust je mesec porok, saj je, kot pravijo, vreme najlepše. Sončno in suho. Zato je ponavadi takrat največ porok, na katere pridejo povabljeni iz sosednjih otokov, Puna in celo iz Slovenije. V tistih dveh dneh, ko sem bil tam, se je na plesišču zazibala vsaj polovica od dva tisoč otočanov. Prišli so na ženinov otok, ker je taka navada. Nevesta je bila z drugega otoka. Spoznala sta se na eni izmed otoških veselic. Plesi, ki jih poznajo, so namreč zelo družabni in zabavni. Enkrat izbirajo fantje, drugič punce. In nihče nikogar ne zavrne. Če pa sta si plesalca se všeč, komaj čakata, da se spet vidita na naslednji zabavi. In ko ju že drugič vidijo skupaj, se že ve, da se med njima nekaj plete… In poroka je na obzorju.

S solzami v očeh sem se poslovil od mojih novih prijateljev in komaj sem čakal, da jih ponovno obiščem. Obljubili smo si, da se kmalu spet vidimo in v zadnjih dveh mesecih sem bil še dvakrat tam. Sprejeli so me za svojega. Le še žensko si moram najti na sosednjem otoku…