Rok Kofol: Poroka na plavajočem otoku Jacha Tata


Pa sem spet tukaj. Na jezeru Titicaca. Rad se vračam. Bučanje valov me pomirja, stik z vodo napolni z energijo. Zato sem vabilo na tipično poroko na enem izmed tridesetih plavajočih otokov Uros sprejel z odprtimi rokami.

 Kaj hudiča naj kupim za darilo mladoporočencema, ki ju, odkrito povedano, sploh nisem videl, kaj šele poznal? Povabili so me kar tako, ker smo tam na naši kolesarski odisejadi okoli jezera prespali in si je poglavar Jacha Tate najbrž zamislil, da bi bilo lepo imeti še kakšne turiste ob tem veselem dogodku. Kozarci? Porcelan? Multipraktik? Tehtnica? Jedilni pribor? Računalnik? Pa kako za vraga naj vem, kaj potrebujejo na otoku, narejenem iz trsja, kjer je vse pogojeno z vodo. Ljudje živijo od ribolova in pticolova, drugi od turizma. Ribiško palico? Čoln? Mrežo? Trnek? Pa saj znajo loviti ribe po svoje. Saj  sploh ne vem, ali bodoči mož lovi ribe, se ukvarja s turizmom, ali morda s čim tretjim. Pa ona? Malo sem spraševal po otoku, pa so mi rekli, naj prinesem stensko uro. Stensko uro?!! Kam jo bodo pa nabili? Saj nimajo sten!!! No ja, jo bodo že kam obesili. Zraven sem priložil se krasen živo rdeč plastični jedilni pribor in liter viskija, si nadel filmski nasmešek in mladoporočencema stisnil roko. V iz trsja narejeni (iz česa drugega pa?) provizorični sprejemni hiški sta sprejemala darila in vsakdo je moral z njima popiti kozarec pisca. Jaz sem ga že spil, saj je bil zame prvi tisto popoldne, onadva pa sta po njem segala z vsakim gostom!
(se nadaljuje)