Na letališču smo počakali, da se vsi potniki vkrcajo na
letalo, ker pa je bilo letalo polno, so mi uslužbenci po dolgem čakanju dejali,
naj pridem naslednji dan. Poslovil sem se od nemcev, ki sta na sosednjem
terminalu pričakovala prihod prijatelja, pred odhodom z letališča pa me je
poklicala uslužbenka Variga, češ da imajo rešitev.
S pomočjo neke letalske družbe naj bi čez pol ure z
letalom odletel v glavno mesto Čila in od tam brez doplačila proti Riu de
Janeiru. Tega sem bil zelo vesel in ko sem imel v roki vse potrebne dokumente,
nahrbtnik pa me je že čakal na letalu, so mi srečo zaželeli tudi ostali
potniki, ki so še čakali na prosta mesta. Kot se je izkazalo nekaj minut
kasneje na letališki carini, pa mi niti veliko sreče ni pomagalo, da pregovorim
carinika, naj me izpusti čez mejo. Trdil je, da mi v potnem listu
'salvaconducto' manjka žig, brez katerega ne morem zapustiti države. Ker sva se
zelo težko sporazumevala in je napetost rasla, saj je do odhoda letala manjkalo
le še nekaj minut, so mi na pomoč priskočili uslužbenci agencije Varig. Žal
tudi njihovo posredovanje ni pomagalo, saj je carinik upošteval pravila. Ker ni
bilo drugega izhoda, sem zahteval vrnitev prtljage, ki so mi jo obljubili
naslednji dan ob povratku letala, vendar sem vztrajal, da brez nahrbtnika ne
grem z letališča. Tako so delavci posredovali tik pred vzletom letala in mi še
isti večer vrnili stvari. Nad mojim prihodom v hostel ob dveh zjutraj je bila
presenečena tudi Aleksandra, ki sem jo že drugič prikrajšal za mirno noč.
V petek sem bil ob 10. uri ponovno pred Uradom za tujce
in skušal dobiti manjkajoči žig. Presenečeni so me brez odgovora pošiljali od
vrat do vrat in dobil sem občutek, da nihče ne ve natanko, kaj bi z mojimi
dokumenti. Po štirih urah tavanja na uradu in pogovoru z domačini, ki so mi
rekli, da je za potni list v Peruju potrebno čakati pol leta ali več, sem se
vendarle z žigom v 'salvaconductu' s taksijem odpeljal proti hostlu. Popoldne
sem si odpočil in z olajšanjem dočakal večer, ko sem ponovno poizkusil srečo na
letališču. Tudi danes sta me spremljala nemca, ki sta čakala na prihod zadnjega
prijatelja in tako je bila vožnja do letališča cenejša in bolj zanimiva. Zaradi
mojih težav so me na letališču že vsi poznali, vesel pa sem bil novice, da je
nekdo odpovedal polet, zato sem imel zagotovljeno pot proti Braziliji in
kasneje proti Frankfurtu. Z olajšanjem sem se še zadnjič poslovil od nemških
prijateljev in v soboto, 28.7. ob 1h zjutraj odletel proti Braziliji.