Bil je dan poln pričakovanj in zadnje ure do odhoda so z veliko naglico izginjale v končnih pripravah na dolgo pričakovan trenutek. Še zadnja kontrola prtljage, dokumentov, denarja in pripravljeni smo za odhod na letališče. Sosed Janez že čaka, zato poberemo vso prtljago, se skupaj z njo natlačimo v avto in odpeljemo. Kaj kmalu smo na letališču, tu imamo dovolj casa za prijeten klepet z vsemi, ki so nas prišli pospremit in nekaj poslovilnih gasilskih fotografij, da porabimo že skoraj poslikani stari film. Dvajset minut cez 11 dopoldne je in do odhoda aviona za London je še 1 ura in 10 minut. Kljub temu, da še ni uradne objave za ceking se prijavimo na let. Prvi sem na vrsti sam, nato Nina, Neli in kot zadnji Nejc, prtljaga že počasi drsi po tekočem traku, ko iza pulta zaslišim prodoren glas “Nejc”, kmalu pa opazim, da se je zaustavil tudi trak za odvoz prtljage. Obrnem se in uslužbenka na letališču mi kaže, da je potni list za Nejca neveljaven, ker je pretekel pred tremi dnevi.
Pred očmi se mi v trenutku zavrti na tisoče raznovrstnih slik in misli. Nemogoče, saj na osnovi veljavnosti potnega lista za minimalno pol leta vendar izdajo vizo Kube kamor smo namenjeni in vse vize sem še zjutraj preveril. Ce je potni list res neveljaven, bomo zato zdaj vsi ostali doma. Obstaja kakšna druga možnost. Med tem razmišljanjem je Nejca že zajela ploha solza in jutro polno pozitivne energije se je v trenutku razblinilo v neskončno napeto negotovost, ki jo je optimistično prekinila prijazna uslužbenka letališča z mislijo po hitri zamenjavi potnega lista. Ideja mi je zvenela utopično nemogoča. Do odhoda aviona British Airways za London ni ostalo vec kot ena ura in letalo je že stalo na letališkem platoju, to je nemogoče, saj smo vendar na letališču, pa še dopustniški petek je, ob tej uri tako od uradnikov nihče vec ne dela, sem si dejal.
(se nadaljuje)