Matjaž Prosen - Venezuela: Veslanje skozi pragozd

Zakaj se mi zdijo počitnice, kjer ne gre nič narobe manjvredne? Nekoč sem bral o dveh popotnikih, ki sta se odločila za potovanje brez zemljevidov. In potem sta za štiri leta pristala v Sirijskem zaporu. Današnji svet je izgubil marsikatero pravljico, vse je odkrito, vse osvojeno, turiste z debelimi denarnicami vozijo na najvišje vrhove sveta, v najgloblje pragozdove, in v najbolj odmaknjene puščave. Ko sem omenil, da grem veslat v pragozd, sam, so se pojavila vprašanja: pa si kdaj veslal?, pa veš kako je tam?… Nisem in ne vem, nekega dne sem si kupil čoln in letalsko karto, za Venezuelo. Zakaj Venezuela? Ker je tam Orinoco in ker Enya prepeva Orinoco flow. In zakaj nekaj o čemer nimam pojma: ker imam rad vse kar je novo in čarobno.
V zadnjih dneh planiranja in pakiranja se mi je priključila Barbara. S seboj je vzela prenosni CD in vodniček Osamljenega planeta. (oboje bi najraje zabrisal nekam, čeprav kar nerad priznam, da sem v vodniček enkrat ali dvakrat tudi sam pogledal.
Ko priletiš v Venezuelo se ti zazdi, da so te namesto na letališče pripeljali v kotlovnico, kjer jim iz cevi pušča para. Med potrpežljivim čakanjem na carinike je prva misel: "Mogoče pa jim klima ne dela", ko pa ti taksist odvleče prtljago in ti utrujen in prestrašen capljaš za njim, spoznaš, da je v resnici mnogo, mnogo slabše. Kljub temu, da je zunaj že trdna tema je temperatura 28°C in vlaga blizu 100%. Venezuela je lena, umazana, s ščurki in pokvarjenimi avtobusi, z vojaki, ki s puškami šarijo med turisti, in z lepimi ženskami, ki jih ne skrbi da so malo predebele, saj vedo, da se lepota zrcali na obrazu in ne na riti.
Ttetji dan nama originalni načrt propade. Območja z Indijanci so zaprta, nihče ne ve, ali potrebujem dovoljenje ali ne. Proti večeru z Barbaro srečava Indijanca, ki naju je pripravljen za dvesto dolarjev odpeljati na manjšo reko.
(se nadaljuje)