Bolivija FIX 7: Lekcija O Minljivosti Življenja

Tako smo dolgo morali voziti počasi za njemu, kar nam je seveda žrlo živce. Sedaj, eno uro pozneje pa je bila situacija čisto drugačna. Avtobusa namreč ni bilo več… To je bila za vse nas izredna lekcija o minljivosti življenja, saj si ni bilo težko predstavljati, da se isto lahko zgodi z nami v naslednji uri, dnevu, tednu. Zdaj si, v naslednjem trenutku te pa že ni več… Po tej tragediji sem se odločil, da imam za nekaj časa dovolj visokih gorskih mest, redkega kisika in sopihanja ob najmanjših naporih. Napotil sem se v Rure – džungelsko mesto, kjer naj bi se prijavil na tri dnevno ekskurzijo v ekosistem Pampas. Nekje na poti sem spoznal kolega backpackerja iz Nemčije, ki mi je takšne zgodbe pripovedoval s svojih poti, da sem samo debelo gledal! Takrat sem dobil približno idejo, kakšno bo moje naslednje potovanje... Edvin Ramić (se nadaljuje)

Bolivija FIX 6 Najbolj Nevarna Cesta Na Svetu

Naslednja postaja je bil La Paz – noro mesto z enkratnim vzdušjem in živahnim utripom. Mesto, ki te pograbi in dobesedno posesa vase. Hkrati s tem pa izhodiščna točka za kolesarsko turo po 'najbolj nevarni cesti na svetu'. Vožnja je bila izredno zanimiva s številnimi pričevanji ob poti, ki so nam govorili da s to cesto res ni šale, saj je bilo kar precej križev posejanih na obrobju ceste. Pokazali so nam tudi avtobus, ki je ves zmečkan ležal na dnu prepada. Nesreča se je zgodila pred kratkim, v katastrofi pa je umrlo več kot 40 ljudi. Bila pa je le ena izmed mnogih podobnih nesreč. Ena od teh nesreč se je zgodila ravno na dan našega kolesarskega spusta. Nekje na poti se je spet prevrnil avtobus in od 37 potnikov sta preživela le dva. Še večji šok je bil, ko smo izvedeli, da je bil to ravno avtobus, katerega smo pred približno eno uro obmetavali s psovkami, ker se nam ni hotel umakniti v kraj, da bi nas pustil mimo. Edvin Ramić (se nadaljuje)

Bolivija FIX 5 Midva sama na celi barki

Nagonsko se ustavim in se z nekakšnim pozitivnim občutkom odpravim nazaj proti marini. Kmalu se mi iz stranske ulice pridruži starejši gospod in nekaj časa sva hodila vštric. Iz navade ga pozdravim, on pa me vpraša, če sem slučajno zamudil trajekt.. Pravim da je to res in on reče da je on namenjen tja s svojim čolnom in da grem lahko z njemu, seveda za majhno doplačilo. Pravi da odrine čez približno pol ure. Super, ni kaj! Našel sem si lep prostor, se usedel in počakal da je stari pozabijal ene par žebljev v svoj čoln in v kratkem sva že bila na poti v Copacabano. Midva sama na celi barki. Vožnja je trajala par uric in izkoristil sem čas, se ulegel ter nadoknadil za prejšnjo neprespano noč. Titikake je bilo dovolj… Edvin Ramić (se nadaljuje)

Bolivija FIX 4 Čuden Preblisk

Isla Del Sol
Šotor sem kupil nekaj dni pred potovanjem in ni bilo časa, da vidim kako se postavi. Sem rekel, da se bom že na poti naučil... :)) Najbrž ni potrebno razlagati, da je bilo samotno kampiranje na Isla del Sol, kjer daleč naokoli ni bilo žive duše na spregled, zanimivo doživetje samo po sebi.
 Pred spanjem sem se pozanimal kdaj gre trajekt s tega otoka (Isla Del Sol) nazaj za Copacabano in vsi so mi pridno zatrjevali da je ob osmih zjutraj. No, ko sem ves premražen in neprespan pospravil šotor in se napotil proti marini, sem že od daleč zagledal trajekt, kako se oddaljuje od otoka... (?!). Toliko o verodostojnosti domačinov oziroma o mojem razumevanju španskega jezika. Povprašal sem kdaj pelje naslednji trajekt, pa so mi rekli, da gre šele čez ene pet ur… No po mrzli noči bi se mi super prilegel en topel zajtrk in odpravil sem se, da si poiščem solidno gostilno, kjer bom na toplem preživel naslednjih pet ur in po možnosti tudi malo zadremal.

Vendar nekje na pol poti dobim čuden preblisk.

Edvin Ramić (se nadaljuje) 

Bolivija FIX 3 Copacabana


  Po mesecu in pol potovanja po Južni Ameriki, me je pot zanesla tudi v Bolivijo – točneje v Copacabano – mesto ob jezeru Titikaka in služi kot izhodišče za obisk otoka Isla del Sol. Otoka iz katerega po legendi izvira celotna Inkovska kultura. 

Ko sem po kopici zanimivih pripetljajev končno stopil na otok, sem se odločil, da si bom izbral en samoten hribček in zakampiral na njem. Bilo je na višini 4000 metrov in lahko rečem, da je bila to najbolj mrzla noč mojega življenja. 

Seveda sem se pripravil na mraz najbolje kar sem mogel – vendar še zdaleč ni bilo dovolj. Celo noč nisem zatisnil očesa. Takrat sem prvič v življenju zakampiral in drugič v življenju postavil šotor. Prvič v življenju sem ga postavil en teden prej v hotelski sobi, ki je bila na srečo dovolj velika... 

Edvin Ramić (se nadaljuje)