Po kakšnem večjem darilu je nastopila godba in cel otok se je začel tresti pod ritmi nemogoče muzike imenovane huayno (oprostite, ampak kdor je ne pozna, ne more soditi!). Ko je bend na elektriko odigral svoje (z ladjo so pripeljali vse instrumente, 3 metrske zvočnike in seveda generator), je nastopil pihalno- tolkalni orkester dvanajstih iz ure v uro bolj veselih glasbenikov. Ti so mi bili na začetku sicer bolj po godu, a po nekaj piškotih in toplih vrčkih mi je v uho zlezla nalezljiva melodija ene najpopularnejših huayno zasedb, skupine imenovane Chicas Mananeras. Komad se je imenoval La otra in govori o drugi, ki jo ima on. Tipično.
Ampak tako osladno in tako spevna melodija, da ni čudnega da je postala prava zimzelena uspešnica. In bolj ko je padala noč, bolj sem si želel elektro huayno benda in seveda rezek glas pevke, ki je v mikrofon tulil: “La otra, la otra, la otraaaaa!” In tako pozno v noč… dokler nisem v svoji chosi (slamnati vigvam) zaspal ob ritmih znane melodije. Pravzaprav so se mi zdele potem že vse podobne, tako da so name delovale kar uspavalno. Dokler ni naenkrat nekdo zapihal v trobento in prekinil sladko pozibavanje otoka. Pridružili so se mu tudi drugi člani zasedbe in pleh banda je začela s svojim repertoarjem.
Ura je bila okoli pet zjutraj, delal se je dan, in očitno je bilo, da muzika ne bo prenehala. In res ni. Tudi mladoporočenca sta bila na svojih mestih. Neverjetno. Kot so mi povedali, od poroke v soboto zjutraj v Punu, mestu ob jezeru, do poznega nedeljskega popoldneva, ne smeta zatisniti oči. Drug drugega sta držala pokonci. Ko pa sta jima glavi začeli padati v ptičjo juho (glavna sestavina te močne enolončnice je ptič, imenovan Martin Pescador), so na sceno stopili bend, animator in alkohol, ki so se vsak po svoje trudili obdržati ženina in nevesto na nogah. Naloga vseh je torej, da poskrbijo za veselje, srečo in ljubezen mladih zakoncev, saj v primeru, da kdo od njiju zatisne oko, to prinaša v njuno skupno življenje in družino nesrečo, bolezen ali celo smrt...
(se nadaljuje)
Rok Kofol: Poroka na plavajočem otoku Jacha Tata
Pa sem spet tukaj. Na jezeru Titicaca. Rad se vračam. Bučanje valov me pomirja, stik z vodo napolni z energijo. Zato sem vabilo na tipično poroko na enem izmed tridesetih plavajočih otokov Uros sprejel z odprtimi rokami.
Kaj hudiča naj kupim za darilo mladoporočencema, ki ju, odkrito povedano, sploh nisem videl, kaj šele poznal? Povabili so me kar tako, ker smo tam na naši kolesarski odisejadi okoli jezera prespali in si je poglavar Jacha Tate najbrž zamislil, da bi bilo lepo imeti še kakšne turiste ob tem veselem dogodku. Kozarci? Porcelan? Multipraktik? Tehtnica? Jedilni pribor? Računalnik? Pa kako za vraga naj vem, kaj potrebujejo na otoku, narejenem iz trsja, kjer je vse pogojeno z vodo. Ljudje živijo od ribolova in pticolova, drugi od turizma. Ribiško palico? Čoln? Mrežo? Trnek? Pa saj znajo loviti ribe po svoje. Saj sploh ne vem, ali bodoči mož lovi ribe, se ukvarja s turizmom, ali morda s čim tretjim. Pa ona? Malo sem spraševal po otoku, pa so mi rekli, naj prinesem stensko uro. Stensko uro?!! Kam jo bodo pa nabili? Saj nimajo sten!!! No ja, jo bodo že kam obesili. Zraven sem priložil se krasen živo rdeč plastični jedilni pribor in liter viskija, si nadel filmski nasmešek in mladoporočencema stisnil roko. V iz trsja narejeni (iz česa drugega pa?) provizorični sprejemni hiški sta sprejemala darila in vsakdo je moral z njima popiti kozarec pisca. Jaz sem ga že spil, saj je bil zame prvi tisto popoldne, onadva pa sta po njem segala z vsakim gostom!
(se nadaljuje)
Težave s potnimi listi 3
Potem sem se ves srečen in vesel odpravil do stevardese na letališču, da bi se čekiral. A, glej ti to; na letališču so že imeli mojo prijavo! Ukradeni dokumenti!!!
In potem sem moral dokazovati in razlagati celotno zgodbo najprej stevardesi za šalterom, potem še policiji, da so vsi dokumenti resnično moji. Moral sem priznati, da očitno sploh niso bili ukradeni ampak pozabljeni in da jih je pošten najditelj vrnil!
Celotno zadevo bi lahko na policiji kar zakomplicirali, ampak so me po tridesetih minutah razlaganja, pojasnevanja in preverjanja podatkov vseeno spustili na letalo!
Si lahko predstavljaš, da se ti vse to zgodi nekaj ur pred odhodom domov?!”
Skoraj da se mi je zasmili, zaradi vseh teh stresnih trenutkov, s katerimi je zaključil dvomesečno potovanje po Peruju. Res neverjetna zgodbica.
Primerja se lahko edino le z zgodbico možakarja, ki sem ga srečala mesec dni na poti, mesec dni po pričetku mojega potovanja. Prečkal je mejo iz Čil v Peu.
Na meji so mu ukradli potni list. Oziroma bolje rečeno; to se je zgodilo na ozemlju med obema mejama. Si lahko predstavljate, kaj se je zgodilo v nadaljevanju? V Peru ga niso spustili, ker ni imel potnega lista. Nazaj v Čile pa zaradi istega razloga tudi ne!
Še skoraj so ga zaprli, češ “zakaj za vraga pa se brez dokumentov potikaš med obema mejama!?” Carinikom ni mogel dopovedati, da so ga okradli med prehodom obeh mej! Hmmm, živim se pač vse zgodi!
Naročite se na:
Objave (Atom)