Vozilo je sunkovito obstalo. Oster šššš.. je bilo znamenje
najvišjega alarma. Visoko dvignjena Vickyjina roka z dlanjo, obrnjeno naprej,
nam je kazala volka, ki je prihajal iz gostega obcestnega grmicevja in se
namenil naravnost proti nam.
“ Bingo. ”
Prišel je vštric avtobusnega okna, za
trenutek se mi je zazdelo, da vidim ostre, rumenkaste oci, nato je spustil
glavo in ovohaval pot. Rahlo nasršena dlaka in spušcen rep sta govorila, da nas
je zelo zanesljivo opazil. Škljoc in film se je zacel previjati. Pravemu
popotniku se kaj takega ne bi smelo zgoditi. Gledala sem volka, ki se je
oddaljeval, vedoc, da je nov film v enem številnih žepov v nahrbtniku in da je
prepozno, da ga poišcem. V nasprotju z robustnim grizlijem, okrog katerega se
je vse treslo in je grmicevje kar frcalo, je volk mirno, zelo tiho izginil v
podrast. Zdel se mi je kot krasen siv, svilen šal. Vicky nam je povedala, da je
bil to poseben privilegij, saj se volkovi zadržujejo navadno dalec v gozdovih,
prav njihova prisotnost pa je znak kakovostne divjine, ohranjene v Denaliju.
Jela Škrilec