Gvatemala:
"Tukaj smo!" reče šofer avtobusa. Z Jasno izstopiva. Nočni avtobus iz Nebaja torej le ne gre do Huehuetenanga, kot so nama rekli. Tako sva ob dveh ponoči obtičala na križišču, sredi ničesar, nedaleč od vasice, o kateri ni bilo na zemljevidu ne duha ne sluha. Kje sploh sva?
Nekaj dni sva preživela v Nebaju, vasici v severnem delu Gvatemale, ki je od prve asfaltne ceste oddaljena kakšni dve uri vožnje. Ker nisva imela časa, sva hotela čimprej nazaj v Mehiko. Glede na to, da znava špansko le nekaj besed, je bilo težko dobiti kakršnokoli informacijo o prevozih iz Nebaja, do katerega sicer vsak dan pride le nekaj avtobusov. Nekateri so govorili, da se da priti direktno do Huehuetenanga, drugi so skomigovali z rameni, tako da nisva vedela, kaj narediti. Odločila sva se, da poskusiva z nočnim avtobusom, kar očitno ni bila najbolj uspešna poteza.
(odlomek; Foto: Janin)