Pozno popoldne naslednjega dne prispeva v vas, kjer naju preseneti sprejem, kakršnega pričakuješ samo v filmih: cela vas se zgrne okoli čolna, petdeset rok poprime za vrvi in odnese čoln do vasi. Tu prespiva.
Vprašanje: ali ti Indijanci še zmerom živijo v duhu pragozda, ali pa jih je prevzela globalizacija kot vse nas. V vasi uporabljajo elektriko namesto sveč (v vasi je dizelski agregat) in sedijo na plastičnih stolih, namesto pravljic pa gledajo video. Pa vendar… ženske zjutraj ob reki perejo perilo, moški pa lovijo ribe in v pragozdu nabirajo plodove. Dilema popolnoma izgine, ko ob reki opazuješ otroke pri igri.
Zjutraj odrinem naprej sam. Pragozd je tako kot pričakuješ da bo: divji in neprehoden. Tu ni niti sledu o izsekavanju in uničevanju, le nedotaknjena narava.
Iz nosa mi teče hitreje, kot voda po strugi in malo me tudi boli glava. Vem, da sem se prehladil, ne vem pa, ali imam vročino, ali pa je le tako prekleto vroče. V brzicah opazim, da nimam nobene moči več. Verjetno imam vročino. Prespim v zapuščeni slamnati koči. Ko posije luna streha izgleda kot zvezdnato nebo. Mrežo si postavim tam, kjer je streha še najbolj gosta in upam, da ne bo hujšega. Kmalu zaspim in v sanjah zaslišim ploskanje. Zbudi me prskanje vode in kmalu dojamem, kaj sem dejansko slišal. Dež vneto topota po slamnati strehi, kot oddaljeno ploskanje velike množice ljudi. V trenutku me vrže iz mreže in nekako sem uspel pod streho pripeti šotorsko platno. In potem misel: upam, da ne bo hujšega. Vendar kot pravijo: pri nas ne dežuje, pri nas lije, nekaj dežnih kapelj najde svojo pot tudi skozi star šotor.
(se nadaljuje)