Končno nov potni list, imenovan 'salvaconducto'
V sredo sem se podal proti Uradu za tujce na drugi delu mesta, kjer moraš paziti, da te ne okradejo, na kar me je opozoril taksist. Okolica stavbe je bila res zanemarjena, zaradi varnosti pred nepredvidljivimi domačini pa je skrbelo ducat policistov. Kot prejšnji dan v banki je bila tudi tukaj gneča, očitno pa sem bil ponovno med redkimi tujci v stavbi, saj si me je vsak prisotni ogledal od nog do glave. Še bolj sem vzbujal pozornost s polomljeno španščino in slovarčkom, ki sta zamenjala angleščino, saj sem po eni uri tavanja od vrat do vrat ugotovil, da tukaj nihče ne govori tega jezika. Vedel sem le, da moram dobiti dokument z imenom 'salvaconducto'. Kako priti do njega, pa je bilo tisti trenutek nerešljivo vprašanje.
Ker se je pretekli mesec potovanja s špansko govorečimi domačini pogajala le Blanka, sem se v tem času naučil le nekaj njihovih besed. Sestavil sem nekaj stavkov in vprašanj, od uradnikov pa nisem dobil odgovora, zato sem uvidel, da je moje početje brez pomena. Ko sem preiskal celo zgradbo in poznal že skoraj vsako pisarno, sem od nekod zaslišal angleške besede. To me je predramilo in kasneje me je uradnica sprejela v pisarni, kjer so na mojo srečo vsi govorili angleško. Kje so bili ti ljudje do sedaj, mi ni bilo jasno. Očitno vsi nimajo enakega urnika. Pojasnil sem ji moje težave, se v sosednjem prostoru za 8 USD slikal, čez eno uro pa v rokah že imel 'savaconducto', kar je pomenilo nadomestni potni list, za kar sem vesel odštel nadaljnjih 55 USD. Z denarjem in potnim listom, a še vedno brez letalske karte, sem se zahvalil prijazni uslužbenki, ki si je namesto napitnine zaželela kartico iz Slovenije. Brez pomišljanja sem s taksijem odhitel do sedeža letalske družbe Varig, da spremenim še datum na letalski vozovnici. Uslužbenka mi po dolgem iskanju na terminalu ni mogla zagotoviti prostega mesta na letalu do Rio de Janiera v prihodnjih dneh, za kar bi sicer moral zaradi spremembe vozovnice doplačati 75 USD, predlagala pa mi je, naj naslednji večer na letališču čakam na prosto mesto, če bi kak potnik zamudil letalo. O dogajanju sem obvestil domače in zvečer od Aleksandre dobil darilo v spomin na Peru, česar sem bil zelo vesel. Četrtek je minil v iskanju vozovnice za Evropo, ker pa mi niti pri ruskih, niti drugih letalskih družbah iz vzhodne Evrope ni uspelo dobiti karte, cenejše od 1.300 in 1.600 USD (pri tem mi je pomagal američan, ki sem ga spoznal prejšnji dan), sem odnehal in z nemškima kolegoma počakal do večera. Tudi onadva sta povedala zanimivo zgodbo prejšnjega večera. Ob povratku iz diskoteke jima je skupina domačinov sledila prav do našega hostla. Tam je pozornost zasledovalcev zmotilo lepo in pomanjkljivo oblečeno dekle, zato sta se lahko varno vrnila.
Andrej Rekar
(se nadaljuje)