ZDA nacionalni parki 2 Ranger s puško

Zaželeno je, da strogo upostevate pravila, ki jih imajo v teh parkih, saj so naravnani zelo naravno in divje zivali so tam na prvem mestu. Ce torej pise, da sprehajanje ponoci ni priporocljivo razen, ce ste ranger s pusko pri roki, potem je to resno misljeno, saj je noc glavni cas iskanja hrane npr. za pume in za medvede, ki jih je na desetine. Prav tako je strogo prepovedano puscati vso hrano (+njene ostanke), vodo in kozmeticne zadeve (se prav posebej, ce so prijetnega vonja) v sotoru, saj to privablja medvede. Vse stvari je potrebno skrbno imeti zaklenjene v avtu, stvari, ki jih pa vec ne potrebujete, pa v poseben kos odvreci podnevi. Velja za tiste, ki sotorijo. V vsakem nacionalnem parku ob vhodu (ki izgledajo kot nase avtocestne postaje), kjer placate, prejmete natancno karto, kje se kaj nahaja, od naravnih znamenitosti vrednih ogleda, do sotorisc, hotelov, trgovin, muzejev, wc-jev, parkirisc,... kako do tja priti + posebna obvestila in priporocila za obnasanje, ce srecate kaksno divjo zival. Za vse je poskrbljeno, izgubiti se ne morete, ce pa vam to kljub vsemu uspe, pa so tam naceloma vsi prijazni.
Nina
(se nadaljuje)

ZDA nacionalni parki

horsetail falls yosemite national park
Nacionalni parki 
(kot npr. Grand Canyon, Yellowstone, Yosemite,... ) - Amerika je prava zakladnica nacionalnih parkov, ki so vsak za sebe precudoviti in vredni ogleda, za enkratni vstop je potrebno placati 10$ in sicer to spet velja za en avtomobil, ne glede na stevilo potnikov v njem. Ce si boste ogledali vec nacionalnih parkov, se vam v prvem, v katerega vstopite splaca kupiti celoletno karto za vse nacionalne parke, za katero je potrebno placati 80$, tudi ta velja za eno prevozno sredstvo -npr. avto in za vse potnike v njem.
To se dosti bolj splaca, ker tako lahko greste kolikokrat zelite v en in isti park, imate eno karto za cisto vse parke, ki ste si jih nacrtovali ogledati ali pa se na vasi poti ustavite se ob kaksnem manjsem parku, ki ga niste nacrtovali, teh pa je tudi veliko.
Nina
 (se nadaljuje)

Palenque 10: Info

Za silo očiščenih je le nekaj gozdnih poti. Skrivnostne zgradbe, zaraščene z ovijalkami in preraščene z debelimi koreninami, med katerimi se sprehajaš v senci visokih dreves, pač dajejo mnogo bolj pristen, magičen občutek starodavnosti in budijo več fantazije, kot pa sterilne »hišice« na pokošeni trati.

Info: arheološko najdišče se nahaja slabih 7 km od sodobnega Palenqueja, mesta s 70.000 prebivalci v južni mehiški pokrajini Chiapas, nedaleč od glavne ceste med mehiškim glavnim mestom in Jukatanom. Mesto je lahko dosegljivo z vlakom ali avtobusom iz katere koli smeri. Restavracij, cenenih hotelov in kampov je dovolj. Najboljši čas za obisk je v suhi sezoni, pozimi. Če prideš novembra, ali v prvi polovici decembra, se boš izognil hordam turistov in cene bodo nižje.
tekst & foto: Janin   

Palenque 9

Tudi trave okrog templjev nekoč ni bilo. Izkopati, očistiti in restavrirati piramido ali tempelj ni tako enostavno. V dobrih tisoč letih je vse mesto prerasla neizprosna tropska džungla, ki se niti najmanj ni ozirala na dragocene stavbe. Ogromna drevesa imajo več metrov v premeru in njihove korenine lahko razmečejo še tako velike in težke gradbene kamne.
Seveda pa je marsikateremu arheologu in obiskovalcu tako še bolj všeč. Le nekaj korakov stran lepo urejenega centralnega dela mesta se začne prostrani, neobnovljeni del starega naselja, prerasel s skoraj nedotaknjeno džunglo.

tekst & foto: Janin  
(se nadaljuje)

Palenque 8 Zaraščene piramide

Osrednji del arheološkega najdišča je ploščad, na katero pride obiskovalec dobrih sto metrov po glavnem vhodu. Obsega tri večje piramide in Palačo, na travnatih gričih na jugu in vzhodu pa stoji še več manjših templjev. Najveličastnejši je gotovo Tempelj napisov, ki stoji na piramidi, zgrajeni v osmih nivojih. Do templja vodi 69 stopnic, ki se končajo pred kamnitim zidom iz treh delov, prekritih z reliefnimi hieroglifnimi zapisi, ki opisujejo zgodovino mesta in po katerih je tempelj dobil ime. S ploščadi pred zidom vodijo stopnice v grobnico kralja Pakala v notranjosti piramide. V majevskih časih so bile stavbe prebarvane živo rdeče.
Večji del najdišč pa je še nedotaknjen. Očiščenih je komaj 34 od več skoraj petstotih zgradb!

tekst & foto: Janin  
(se nadaljuje)

Palenque 7 Nogomet brez nog

Eden od njihovih najbolj popularnih športov je bil "hip-ball"- po naše bi mu verjetno rekli "bokomet". Trdo gumijasto žogo so namreč lahko udarjali s čimerkoli, razen z rokami, s stopali in z glavo - najpogosteje pa z bokom. Ponekod so uporabljali tudi lesen kij. V eni od različic te igre so morali žogo spraviti skozi obroč, ki je štrlel iz kamnitega zidu. Šport so jemali presenetljivo resno. Pogosto so s tako tekmo reševali spore med plemeni in kapetan moštva je včasih poraz moral plačati tudi z glavo.
Palenque je bil prvič naseljen okrog leta 500, slavni del njegove zgodovine pa se konča okrog leta 900, ko je Majevsko ljudstvo nenadoma zapustilo svoja ozemlja v današnji pokrajini Chiapas in se odselilo na vzhod, v nižavje severnega Jukatana.

tekst & foto: Janin  
(se nadaljuje)

Palenque 6 Špičasti zobje

Znak lepote so bile tudi oči, ki so gledale navzkriž, zato so otrokom tik pred obraz obešali kroglico, da jim je nihala pred očmi. Tudi kože niso pustili pri miru. Barvali so jo z rdečimi zemeljskimi barvami (od tod menda izraz "rdečekožci"), se navdušeno tetovirali in z noži rezali kožo, da so nastale privlačne brazgotine. Brada se jim je zdela grda in mladeničem so na obraz polagali vroče mokre brisače, da bi preprečili rast dlak. Znak ženske lepote pa so bili špičasti zobje. Morda so si jih brusile tudi zato, da so z njimi laže krotile svoje dedce.
Tudi nekatere vladarjeve naloge so bile za današnji okus precej neprivlačne. V pogostih vojnah je moral napad voditi na čelu svoje vojske, naklonjenost bogov pa je deželi pridobival tako, da je s prebadanjem jezika in penisa žrtvoval svojo lastno sveto kri.
tekst & foto: Janin
(se nadaljuje)

Ploščate glave

Ženske so se oblačile v živo pisane vezene obleke, zelo podobne tistim, ki jih gvatemalske in jukatanske ženske še vedno nosijo na podeželju. Moški so okrog bokov nosili krilo iz bolj grobe tkanine, na ramah pa pončo. V nekaterih odmaknjenih gvatemalskih vaseh se je tudi moška moda še ohranila. Na nogah še vedno vsi nosijo usnjene sandale, ali pa hodijo bosi.
Veliko veselje so imeli s prirejanjem pojedin s pečenim mesom, zelenjavnimi enolončnicami in koruznimi kolači, podobnimi današnjim tortiljam. Pili so kakav in velike količine alkohola. Že pred prihodom Špancev so ženske pogosto svoje pijane može ponoči s težavo vlačile proti domu. Tudi ta običaj obstaja še danes. 
Majevsko pojmovanje telesne lepote je bilo za naš okus dokaj nenavadno. Všeč so jim bile ploščate glave. Majhnim otrokom, ki se jim lobanjske kosti še niso strdile, so zato na čelo z jermeni pritrdili desko, ki so jo odstranili šele ko je dovolj povečala njihovo lepoto.

tekst & foto: Janin  
(se nadaljuje)

Palenque 4 Brez kovinskega orodja in kolesa



Ob vsej veličastnosti majevskih zgradb je presenetljivo, da nikoli niso iznašli treh stvari, ki bi jim bistveno olajšale gradnjo: kovinskega orodja, kolesa in kamnitega oboka. Namesto oboka so uporabljali velike ploščate kamne nagnjene navznoter k osrednjemu vodoravnemu kamnu. Zaradi tega so bili obsojeni na ozke prostore, ki pa so bili lahko poljubno dolgi.
Gradnja mest sredi tropske džungle je bila precejšen podvig: podiranje ogromnih dreves in zidanje še večjih piramid s primitivnim orodjem, brez tovorne in vprežne živine ter brez vozov ni mogla biti prav enostavna. Ta mesta so bila namenjena kultnemu, političnemu in kulturnemu življenju, ne pa prebivanju. Velika večina prebivalstva je živela v kmečkih naseljih zunaj mest.
tekst & foto: Janin  
(se nadaljuje)

Grob v dnevni sobi



Za razliko od drugih dveh velikih ameriških civilizacij - Aztekov in Inkov, ki so bili zelo centralizirani, majevska dežela ni bila imperij, ampak zveza več kot stotih neodvisnih mestnih držav. Vsaka je imela centralno palačo, ki je bila politično, ekonomsko in versko središče države.
Živeli so v kočah iz kamnov, blata in lesa, kritih s slamo, kakršne gradijo še danes. Duhovom pokojnikov ni bilo treba daleč, da bi obiskali svoje bližnje, saj so bili pokopani kar v glavnem (največkrat edinem) bivalnem prostoru v hiši.
Templje so v začetku gradili na vrhu zemeljskih ali kamnitih ploščadi. Bili so podobni njihovim kočam in v njih so pokopavali oblastnike - podobno kot v domovih. Človeška nečimrnost je enaka po vsem svetu: vsak oblastnik je moral seveda imeti grobnico z najmanj eno ploščadjo več kot prejšnji. Tako so postopoma nastale znamenite stopničaste piramide s kamnito "kočo" na vrhu, pod katero je bila grobnica.
tekst & foto: Janin  
(se nadaljuje)

Piramide v tropski džungli 2


Spet je priletela veja. Opice, ki so bile prej še v vrhovih krošenj, so po ovijalkah in vejah prilezle že precej niže. Nobenih glasov niso dajale od sebe. Zelo podobne so bile tistim v kampu, le glavo so imele bolj oglato in roke morda za spoznanje krajše. Pomikale so se zelo počasi. Med postanki so se vsakokrat oprijele z repom in se včasih z vso težo obesile nanj. Štiri so prilezle že čisto blizu, ostale so se počasi spuščale. Ni bilo videti, da bi namenoma lomile veje, a medtem ko so šarile okrog sebe, so name neprestano letele suhe veje in že nekaj drobcev mi je priletelo v oko. Tudi potrebo so opravljale nekam sumljivo pogosto in vedno tik nad mano. Kaj pa če niso samo radovedne? Premaknil sem se deset metrov vstran. Ista pesem! Kaže da jih moti moja prisotnost, pa me poskušajo na neagresiven način spraviti stran. No, naj jim bo. Palenque je ogromen in če si ga mislim v enem dnevu ogledati, ne morem preveč časa zapraviti z opicami.
tekst & foto: Janin  
(se nadaljuje)

Palenque: Piramide v tropski džungli


Zraven mene je priletela že druga veja v zadnji minuti. Pogledal sem gor. Veje so se majale. Skozi gosto listje se je videlo komaj kaj neba, a nekatere skupine listov so se nenavadno gibale. Opice! Verjetno spet pajčarke, ki sem jih pred kratkim opazoval v Gvatemali.
Pajčarke so manjše črne opice z izredno dolgimi rokami. Pri plezanju so izjemno spretne: deloma zaradi zelo lahkega telesa - čeprav so večje od mačke, so težke kvečjemu pol kilograma - deloma pa zaradi oprijemalnega repa. Rep jim ne služi samo za lovljenje ravnotežja med skoki, ampak ga uporabljajo kot peto okončino med hojo po vejah in med hranjenjem. Včasih se zdi, da je celo uporabnejši od ostalih štirih udov. Zanimivo je, da so to spretnost razvile skoraj vse vrste ameriških opic, na ostalih celinah pa nobena...
tekst & foto: Janin  
(se nadaljuje)

Pri ameriški družini na Havajih 6



Enkrat mesečno se Au Pairke srečamo pod vodstvom naše uradne vodje, ''supervisor-ke'', ''counsler-ke'' Barbare. Ob teh priložnostih si privoščimo večerjo, jadranje, drsanje, lekcije hula plesa, izdelovanje havajskih venčkov ali obisk kakšne turistične znamenitosti. Namen je zabava, pa tudi toženje in tolaženje, izmenjava nasvetov in izkušenj, reševanje morebitnih problemov in podobno. Nobeno delo ni le zabava, vendar se da s prijateljskim pogovorom in nasveti marsikaj rešiti.
 Včasih se vseeno zgodi, da so razhajanja med gostečo družino in Au Pairko tako velika, da kljub najboljšim prizadevanjem obeh strani ter pomoči svetovalke in prijateljic razmerje ne uspe. To se je zgodilo Au Pairki s Poljske, ki ji življenje pri družini na Havajih ni niti najmanj ugajalo. Morda jo je premamila sama lokacija, kjer družina živi, zanemarila pa je ostale, mnogo bolj pomembne dejavnike, kot so starost in število otrok, urnik dela, družinske navade... Tako je po mesecu dni zamenjala družino in se preselila v New York. Tokrat ji je bila družina pisana na kožo.
Marjeta
foto: Janin