Bolivija 11 Kot Iz Filma


 Ugotovila sva da sva v prikolici kamiona preživela 24 ur! In po dolgi vožnji po makadamu sva bila tako prašna, kot da naju je voznik vlekel po cesti, a ne da sva se vozila v prikolici.

Ko sva prišla v Rure, prvo kar sva naredila je da sva se šla osvežiti v eno reko, ki teče v bližini. Isto kot iz filma - velika, široka reka, okoli gosto rastje, reka vsa rjava od blata, po njej se domačini peljejo s čolni in v njej midva po 24 urah težke vožnje z tovornjakom... ahhh! :)) No tam sem šel na že omenjeni tour v Pampe in vsa stvar je bila izredno zanimiva, imeli pa smo priložnost videti veliko živali – vse od krokodilov, opic, kapibar in anakond. Seveda jih je bilo prej treba poiskati v močvirju, kar pa nam je na srečo uspelo.

Edvin Ramić (se nadaljuje) 

Bolivija 10 Nobenih Luči


Na srečo smo po štirih urah naporne vožnje prišli do neke vasi in na najino presenečenje so se vsi skobacali ven, tako da smo v celotni prikolici ostali le trije.

Midva z Nemcem in en domačin.

Midva sva izvlekla spalne vreče, se zavlekla v njih in vožnja je kljub nenehnemu tresenju postala bolj udobna. Vozili smo se večinoma skozi gost gozd, brez žive duše, nikjer nobenih luči – samo tema in naš kamion. Sredi noči nekje bogu za hrbtom, je voznik zapeljal s ceste, ugasnil motor in luči (še hujša tema) in šel spat… (?!)

Ostali smo se nekaj časa gledali, dokler nismo videli, da nam kaj drugega res ne preostane, kot da sledimo vozniku. Zavlekla sva se v spalki in pet ur tišine nama je dobro delo. Zgodaj zjutraj smo pot nadaljevali in popoldne smo končno prišli v Rure.

Edvin Ramić (se nadaljuje) 

Bolivija 9 Bombon V Glavo


 Ko sva se še midva skobacala notri, sva pristala med ene 40 domačinov vseh starosti, ki so tako potovali že kdo ve koliko časa. Midva stojiva tam, oni vsi utrujeni od poti in vsi gledajo v naju – dva gringa.

Zbasala sva se nekam v en kot, in se še celo uspela nekako usesti. Odprl sem vrečo bombonov, ki sem jih prinesel iz domovine Slovenije in jih potalal sopotnikom in takoj so vsi bili boljše volje. Še celo ko sem eno gospo po pomoti z bombonom zadel v glavo (ko sem jih metal po prikolici), so se vsi samo prešerno nasmejali.

Da povem da je v Boliviji 90% vseh cest makadamskih, in da tudi ni bila izjema. Midva sva dobila najslabši prostor, saj sva sedela čisto na koncu prikolice – del ki se je najbolj zibal. In po tistem makadamu se je res tresel, kot da je potres.

Edvin Ramić (se nadaljuje) 

Bolivija 8 S Krilečimi Rokami


 Po prespani noči sva se odločila odriniti za znameniti Rure in tako sva spakirala nahrbtnike in se odpravila na avtobusno postajo, da si kupiva vozovnice. Vendar nam punca ki vozovnice prodaja pravi da je že vse zasedeno in da lahko rezervirava za drugi dan. Kasnejših avtobusov pa ni, ker pelje samo enkrat na dan. 

S kolegom sva se samo spogledala in lahko sva si brala misli: »Ma ni šans, da bova čakala do jutri!«. Pobrala sva nahrbtnike in šla sva do kraja, kjer gre mimo veliko avtomobilov – v tistem kraju to pomeni eden avto na pol ure. Tam sva zmetala ruzake s sebe, se usedla na rob ceste in upala na najboljše. Kar bo, pa bo. 

Čez nekaj časa je res pripeljal tovornjak in s krilečimi rokami sva se mu postavila na pot. Voznika sva vprašala če gre v Rure in pravi da gre. Naju je pa pripravljen vzeti s sabo – seveda za doplačilo. Ni problema. Vrgla sva ruzake v prikolico, ki je bila izredno globoka – tako da se ni videlo, kaj je notri.

Edvin Ramić (se nadaljuje)