Kmalu zaspim in v sanjah zaslišim ploskanje. Zbudi me prskanje vode in kmalu dojamem, kaj sem dejansko slišal. Dež vneto topota po slamnati strehi, kot oddaljeno ploskanje velike množice ljudi. V trenutku me vrže iz mreže in nekako sem uspel pot streho pripeti šotorsko platno. In potem misel: upam, da ne bo hujšega. Vendar kot pravijo: pri nas ne dežuje, pri nas lije, nekaj dežnih kapelj najde svojo pot tudi skozi star šotor.
Matjaž Prosen (se nadaljuje)
Pragozd
je tako kot pričakuješ da bo: divji in neprehoden. Tu ni niti sledu o
izsekavanju in uničevanju, le nedotaknjena narava.
Matjaž Prosen (se nadaljuje)
Začneva kar zgodaj. Veslanje proti toku z
napihljivim čolnom je težko delo. Čoln je namenjen spustom po brzicah, takole
otovorjen pa kar noče proti toku. Nekje sredi dneva napor prevzame kontrolo nad
najinimi mislimi, celoten smisel se skrči na premagovanje metrov proti toku.
Pozno
popoldne prispeva v vas, kjer naju preseneti sprejem, kakršnega pričakuješ samo
v filmih: cela vas se zgrne okoli čolna, petdeset rok poprime za vrvi in odnese
čoln do vasi. Tu prespiva.
Matjaž Prosen (se nadaljuje)
Z
letala takoj na taksi, pol ure čakanja na avtobus, vožnja celo noč, zjutraj
prestop na naslednji avtobus, ki je že po deset minutah odpeljal in nato še
deset ur vožnje do mesta Puerto Ajacucho, zadnjega naselja pred pragozdom
(skupaj z letalom kar dvainštirideset uri nepretrgane vožnje).
Matjaž Prosen (se nadaljuje)
"Mogoče pa jim klima ne dela", ko pa ti taksist odvleče prtljago in ti utrujen in prestrašen capljaš za njim, spoznaš, da je v resnici mnogo, mnogo slabše. Kljub temu, da je zunaj že trdna tema je temperatura 28°C in vlaga blizu 100%. Venezuela je lena, umazana, s ščurki in pokvarjenimi avtobusi, z vojaki, ki s puškami šarijo med turisti, in z lepimi ženskami, ki jih ne skrbi da so malo predebele, saj vedo, da se lepota zrcali na obrazu in ne na riti.
Matjaž Prosen
Nekoč sem bral o dveh popotnikih, ki sta se odločila za potovanje brez zemljevidov. In potem sta za štiri leta pristala v Sirijskem zaporu. Današnji svet je izgubil marsikatero pravljico, vse je odkrito, vse osvojeno, turiste z debelimi denarnicami vozijo na najvišje vrhove sveta, v najgloblje pragozdove, in v najbolj odmaknjene puščave.
Ko sem omenil, da grem veslat v pragozd, sam, so se pojavila vprašanja: pa si kdaj veslal?, pa veš kako je tam?… Nisem in ne vem, nekega dne sem si kupil čoln in letalsko karto, za Venezuelo. Zakaj Venezuela? Ker je tam Orinoco in ker Enya prepeva Orinoco flow. In zakaj nekaj o čemer nimam pojma: ker imam rad vse kar je novo in čarobno.
Matjaž Prosen
1 v Boliviji nimajo civilnih policajev, vsi nosijo uniforme
2
zahtevajte zmerom da vas odpeljejo na Policijsko postajo (ceprav je to ko si ze
obkoljen s tremi malce tezje)
3
zahtevajte da vas odpeljejo z avtomobilom, ki je policijski (ne z taksijem)
4
ko hodis po mestu imej cim manj denarja s sabo, bolj varen je v hotelu Ostal
sem brez cca 200 USD, tako da sem razmisljal ce se mi prijava sploh splaca,
vendar je zanimiva zaradi potrdila, ki ga dobis od policije!
Lep dan Martin
Vso zadevo sem prijavil lokalni policiji
(policia turistica), kjer sem med slikami celo zagledal svoje roparje. Povedali
so mi da ne morejo nicesar ukreniti, ker so vsi trije drzavljani Peruja in
hodijo cez mejo samo ropat!
Martin
No
drugi dan pa sem si zazelel ogledati mesto zato sem si najel taksi, ki me je
odpeljal do lunine doline (Luna valley), nato cez bogati del mesta in nato na
razgledno tocko nad mestom. Do tle vse uredu, cena tudi zlo ugodna. Potem pa
sem se z vrha (na vrhu so revnejsi predeli) napotil pes v nazaj v center.
Martin
Skušam zavrnit, ampak
omamne vonjave omehčajo moj protest. Trdi, da je že jedel in naj si kar
privocsim. Včasih je treba sprejeti ponujeno in že zagrizem v sočno ribo in
pečeno platano. Okusi dobijo nove dimenzije. Zaspim ob misli, da so na svetu
tudi dobri ljudje!
Vanja Kovacic
Z dekletom počakam na taksi in jo tolažim, da
bo to kasneje zanimiva zgodba za njenega malega. Pridruži se nama moški. Joka!
Pravi, da je imel pred mesecem dni srčni infarkt in sedaj tole…
Ne rečem nič. Nimam energije. Tokrat izjemoma
tudi jaz pomaham taksiju. Pogajam se za ceno. Groba sem, se vedno sem pod
adrenalinom. Zabrusim mu, naj me ne poskusa ogoljufat, ker sem bila pravkar
oropana.
Vanja Kovacic (se nadaljuje)
Spet kriki. Tokrat ženska! Panično joka, ko
jo grobo stresajo. Preklete živali! Avtobus se ustavi. Izstopijo. Nadaljujemo
vožnjo. Vsa teza dogodka obleži v trenutku tišine. In potem zažuborimo, vsak ima kaj
povedati sosedu.
Vanja Kovacic
(se
nadaljuje)
Prihrumi drug moški in me
grobo obsodi, da nekaj skrivam. Sama sebe presenetim, ko mu v spanscini mu
zabrusim, da je že opravljeno in mu prazno denarnico pomolim pod nos. Potegne
me kvišku in pretipa žepe. Srčni utrip je ne vrhuncu! Odide! Pomikajo se proti
sprednjem delu avtobusa. Diham in poskušam pomiriti srce..
Vanja
Kovacic (se nadaljuje)
Od mene zahteva denarnico.
Podam mu jo. Ko brska po njej razmišljam, kaj sploh vsebuje. Par novcev, veliko
drobnarij, ki jih mimogrede vtaknem vanjo in zavržem, ko se mi zdi, da mi ne
pomenijo ničesar vec. In študentsko izkaznico! Temna polt, lasje in oči me
nekako zlijejo z okolico, ampak moje ime več kot očitno ni španskega porekla.
Vanja
Kovacic (se nadaljuje)
Možgani izključeni,
delujejo le se refleksi. S prsta potegnem prstan in ga stlačim v nogavico.
Pobrcam nahrbtnik globlje pod sedež. V njem je moj težko prisluženi Canon!
Dokumenti, kreditna kartica, denar, vse je v potovalnem pasu pod majico in
jopico. Približujejo se! Čutim senco, ki mi pade čez obraz! Spomnim se
statistik o ugrabljenih talcih v Kolumbiji. Diham…
Vanja
Kovacic (se nadaljuje)
Dežuje in avtobus je jasno
da pozen. Čakam že dve uri. Ob cesti se je nabrala pescica ljudi in to mi rahlo
dvigne optimizem. Končno priropota, množica dvignjenih rok ga zaustavlja in
neučakano se nabašemo.
Sedim poleg dekleta mojih
let, ki pestuje dojenčka. Prosi me, naj ji pridržim stekleničko in ze mesa
zdrizasto mešanico, ampak malemu je očitno vsec. Samo, da ne joka, v tem
trenutku nisem pripravljena na visoke zvocne frekvence. Stemni se in se vedno
dežuje, že zdavnaj sem izgubila občutek za cas.
Vanja
Kovacic (se nadaljuje)
Pred
nami je nočna vožnja do Manausa, dvanajsturno prenašanje opojnih vonjav z
avtobusnega stranišča z nasmehom na ustih. Nasmehom, ker imamo radi življenje, potovanja
in avanture… Ena od njih je pravkar za nami! Da bi le čimveč popotnikov srečno
premagovalo neskončne kilometre svetovnih celin in oceanov!
Potovanje je trajalo od 24. julija do 8.
septembra in v tem casu smo z avtobusi, ladjami, colni, jadrnicami, Toyotami
4x4, manjsimi in vecjimi letali ter taksiji premagali pot med Caracasom in Sao
Paolom.
Uros Kastelic (se nadaljuje)
In
že gremo, v mesto, proti avtobusni postaji, prek križišč in skozi krožišča s
110km/h. Srca nam skorajda poskačejo z leve na desno stran prsnega koša! A
kljub vsemu smo na postaji nekaj minut prepozni. Ko le ne bi bilo treba prej
privijati koles, hladiti motorja in se izogibati kravam!
Hitro
spet v taksi in naprej! Še kakšnih pet kilometrov divje vožnje in že smo pri
policijski patrulji. In ob njej ustavljen avtobus, da, naš avtobus!
Uros Kastelic (se nadaljuje)
Malo
zacvrči, dvigne se oblak pare, kazalec za temperaturo pa počasi le pada!!!
Juhu, gremo! Mislim, da bi se vsak mehanik držal za glavo, ampak samo da
deluje!
Kilometre
spet puščamo za nami, čas pa neusmiljeno teče. Kmalu nam postane jasno, da bo
šlo za minute, kaj za minute, za sekunde! Ker je Boa Vista prvo mesto za mejo,
je ob vhodu in izhodu iz mesta policijska patrulja.
Uros Kastelic (se nadaljuje)
Vožnja
se nadaljuje, najprej s polno hitrostjo (kakšnih 130km/h), nato pa vedno
počasneje! Mi se le nemočno spogledujemo. Voznik pa vedno bolj „švica“... Uh,
saj zunaj je resda vroče, ampak toliko pa spet ne more biti. Seveda, vročina
prihaja izpod pokrova motorja! Sranje! Pa tako blizu smo bili... Kazalec se je
že dvignil na rdeče območje, naš taksist pa ustavlja ob cesti. A glej ga! Ni še
obupal.
Uros Kastelic (se nadaljuje)
Uros Kastelic (se nadaljuje)
Nekje na četrtini poti pa glej ga zlomka – krava na cesti, pa čeprav smo že dodobra zapeljali v področje pragozdov! Zavore škripajo, zadnji trenutek oster zavoj. Le kakšen centimeter, pa bi imeli tono zrezkov, razbite glave in tri prazne stole na avtobusu.
Uros Kastelic (se nadaljuje)
Taksist pa:” Ni problema, gremo!”
In se odpeljemo kakšna dva kilometra do carinske kontrole. Tukaj pa brazilski carinik, ženska, brez milosti:“Vse ruzake ven, da pregledamo!” In začne. Vneto, enega po enega, predal za predalom, vrečko za vrečko, še smrdljive nogavice in umazane spodnje hlače je ne ustavijo. Taksist pa vedno bolj živčen… Ko ji nekako le pojasni naše namene, ona skomigne z rameni, odkima z glavo in nam daje s kar nekaj gestami vedeti, da nam to ne bo nikoli uspelo. A taksist se ne da in na koncu se nas ženska le usmili... Po polovici pregledane prtljage lahko končno štartamo. Dvestotrideset kilometrov, slabi dve uri in razmajana kripa. Gremo!
Uros Kastelic (se nadaljuje)
Po spletu okoliščin in nekaj napačnih
informacijah o uri odhoda brazilskega avtobusa iz Boa Viste v Manaus smo okoli
17:00 ugotovili, da je prava ura odhoda avtobusa 20:00. Nas je pa čakal še
mejni prehod in približno 250km dvopasovnice do Boa Viste... Taksi, kaj pa
drugega! 32USD je bila zadnja cena po pogajanjih, plačali pa bomo le v primeru,
če avtobus tudi ujamemo.
Uros Kastelic (se nadaljuje)
Že ko si stopil iz avtobusnega „zmrzovalnika“ v kaksnih 10cm globoko blato, te je v nosu zaščemelo od smradu, ki se je širil iz okolice. Nekaj teh „prijetnih“ vonjav je prihajalo od pomij, ki jih meni nič tebi nič odmetavajo kar vsepoprek. Večji del pa se je širil z javnega stranišča: prostor 4mx4m, obdan s koritom. Ja, tistim „ta pravim“, betonskim, brez odtoka. V njem pa na kilograme narezanih pomaranč in limon - očitno cenejša rešitev od vodnega odplakovanja. In tukaj se je opravljalo tako malo kot veliko potrebo, drug ob drugem, brez pregrad.
Uros Kastelic (se nadaljuje)
Sedaj, ko doma v šali
rečem, da se bom mogoče v kratkem odpravil v Indijo, vsi zaprepadeno obmolknejo
za nekaj trenutkov, dokler jim z nasmehom ne povem, da se šalim. Čisto drugačna
zgodba, kot takrat, ko sem jim vsem dopovedoval, da bom šel v Turčijo, pa me
nobeden ni resno jemal, dokler jim nisem pomahal v slovo…
Edvin Ramić
Ko sem se srečno vrnil
domov, sem opazil eno pomembno stvar. Opazil sem kako se v mojem kraju ni
spremenilo absolutno nič. Življenje je teklo po starih tirih, mesto je še vedno
ogrevalo septembrsko sonce. Ljudje so pa sploh ostali čisto nespremenjeni.
Zamislim si, da bi najbrž isto bilo z mano, če ne bi zbral dovolj poguma in
volje za to potovanje.
Edvin Ramić (se
nadaljuje)
Tako sem po nekem čudnem naključju našel internet, ki je bil presenetljivo hiter, pa še prostor je bil klimatiziran!
Izkoristil sem priložnost in pregledal pošto, katere se je bilo že kar pošteno nabralo, saj v Rureju ni bilo dostopa do interneta – v celotnem mestu je namreč zmanjkalo povezave…
Edvin Ramić (se
nadaljuje)
A kot sem rekel je povsod čista tema, in na poti iz busa sem samo molil Boga, da ne bom slišal kakšnega otroka zastokati, ker sem mu stopil na glavo.
Ostali domačini so seveda pametni in vsak je s sabo imel baterijo (meni je moja že dolgo pred tem nehala svetiti) in si svetil pod noge. No na srečo so videli da je med njimi tudi en trapast gringo, ki baterije nima, tako da so mi oni potlej svetili pod noge.
Edvin Ramić (se
nadaljuje)
Ene pol ure smo se vozili, nakar smo se ustavili za ene 45 minut, ker je šlo na busu nekaj po gobe in je bilo treba popravti. Kasneje problemov na srečo ni več bilo. Vsake toliko časa smo se ustavili, da smo lahko opravili nujne potrebe.
Edvin Ramić (se
nadaljuje)
