Venezuela 6 Dež Vneto Topota

 Iz nosa mi teče hitreje, kot voda po strugi in malo me tudi boli glava. Vem, da sem se prehladil, vendar ne vem, ali imam vročino, ali je tako prekleto vroče. V brzicah opazim, da nimam nobene moči več. Verjetno imam vročino. Prespim v zapuščeni slamnati koči. Ko posije luna streha izgleda kot zvezdnato nebo. Mrežo si postavim tam, kjer je streha še najbolj gosta in upam, da ne bo hujšega. 

 Kmalu zaspim in v sanjah zaslišim ploskanje. Zbudi me prskanje vode in kmalu dojamem, kaj sem dejansko slišal. Dež vneto topota po slamnati strehi, kot oddaljeno ploskanje velike množice ljudi. V trenutku me vrže iz mreže in nekako sem uspel pot streho pripeti šotorsko platno. In potem misel: upam, da ne bo hujšega. Vendar kot pravijo: pri nas ne dežuje, pri nas lije, nekaj dežnih kapelj najde svojo pot tudi skozi star šotor.

Matjaž Prosen (se nadaljuje) 

Venezuela 5 Pragozd

 Vprašanje: ali ti Indijanci še zmerom živijo v duhu pragozda, ali pa jih je prevzela globalizacija kot vse nas. V vasi uporabljajo elektriko namesto sveč (v vasi je dizelski agregat) in sedijo na plastičnih stolih, namesto pravljic pa sedijo ob televiziji in gledajo video. Pa vendar… ženske zjutraj ob reki perejo perilo, moški pa lovijo ribe in v pragozdu nabirajo plodove. Dilema popolnoma izgine, ko ob reki opazuješ otroke pri igri.

Pragozd je tako kot pričakuješ da bo: divji in neprehoden. Tu ni niti sledu o izsekavanju in uničevanju, le nedotaknjena narava.

Matjaž Prosen (se nadaljuje) 

Venezuela 4 Petdeset Rok Odnese Čoln Do Vasi

 V mestu dobiva poceni sobo (osem dolarjev, verjetno pol najemnine plačujejo ščurki).

 Začneva kar zgodaj. Veslanje proti toku z napihljivim čolnom je težko delo. Čoln je namenjen spustom po brzicah, takole otovorjen pa kar noče proti toku. Nekje sredi dneva napor prevzame kontrolo nad najinimi mislimi, celoten smisel se skrči na premagovanje metrov proti toku.

Pozno popoldne prispeva v vas, kjer naju preseneti sprejem, kakršnega pričakuješ samo v filmih: cela vas se zgrne okoli čolna, petdeset rok poprime za vrvi in odnese čoln do vasi. Tu prespiva.

Matjaž Prosen (se nadaljuje) 

Venezuela 3 Zadnje Naselje Pred Pragozdom

 Nočni Caracas je podoben zvezdnatemu nebu. Do horizonta in naprej se raztezajo z lučkami posejani griči in vse skupaj je kot en sam velik novoletni okrasek. Dnevna podoba je mnogo manj vabljiva. Kot vsa mesta v Južni Ameriki tudi Caracas doživlja invazijo priseljencev in z zvezdami posejani griči se zjutraj zbudijo kot zanemarjena in umazana predmestja.

Z letala takoj na taksi, pol ure čakanja na avtobus, vožnja celo noč, zjutraj prestop na naslednji avtobus, ki je že po deset minutah odpeljal in nato še deset ur vožnje do mesta Puerto Ajacucho, zadnjega naselja pred pragozdom (skupaj z letalom kar dvainštirideset uri nepretrgane vožnje).

Matjaž Prosen (se nadaljuje) 

Venezuela Veslanje skozi pragozd 2

 Ob sedmih zjutraj sva odletela z Brnika v Frankfurt, od tam pa v Caracas. Po sedemnajstih urah sva že bila na cilju. Ko priletiš v Venezuelo se ti zazdi, da so te namesto na letališče pripeljali v kotlovnico, kjer jim iz cevi pušča para. Med potrpežljivim čakanjem na carinike je prva misel: 

"Mogoče pa jim klima ne dela", ko pa ti taksist odvleče prtljago in ti utrujen in prestrašen capljaš za njim, spoznaš, da je v resnici mnogo, mnogo slabše. Kljub temu, da je zunaj že trdna tema je temperatura 28°C in vlaga blizu 100%. Venezuela je lena, umazana, s ščurki in pokvarjenimi avtobusi, z vojaki, ki s puškami šarijo med turisti, in z lepimi ženskami, ki jih ne skrbi da so malo predebele, saj vedo, da se lepota zrcali na obrazu in ne na riti.

Matjaž Prosen

Venezuela Veslanje skozi pragozd

 Zakaj se mi zdijo počitnice, kjer ne gre nič narobe manjvredne? 

Nekoč sem bral o dveh popotnikih, ki sta se odločila za potovanje brez zemljevidov. In potem sta za štiri leta pristala v Sirijskem zaporu. Današnji svet je izgubil marsikatero pravljico, vse je odkrito, vse osvojeno, turiste z debelimi denarnicami vozijo na najvišje vrhove sveta, v najgloblje pragozdove, in v najbolj odmaknjene puščave. 

Ko sem omenil, da grem veslat v pragozd, sam, so se pojavila vprašanja: pa si kdaj veslal?, pa veš kako je tam?… Nisem in ne vem, nekega dne sem si kupil čoln in letalsko karto, za Venezuelo. Zakaj Venezuela? Ker je tam Orinoco in ker Enya prepeva Orinoco flow. In zakaj nekaj o čemer nimam pojma: ker imam rad vse kar je novo in čarobno.

Matjaž Prosen

Bolivija Policisti ki ropajo 3

 Nasvet pa je sledec:

1 v Boliviji nimajo civilnih policajev, vsi nosijo uniforme

2 zahtevajte zmerom da vas odpeljejo na Policijsko postajo (ceprav je to ko si ze obkoljen s tremi malce tezje)

3 zahtevajte da vas odpeljejo z avtomobilom, ki je policijski (ne z taksijem)

4 ko hodis po mestu imej cim manj denarja s sabo, bolj varen je v hotelu Ostal sem brez cca 200 USD, tako da sem razmisljal ce se mi prijava sploh splaca, vendar je zanimiva zaradi potrdila, ki ga dobis od policije!

Lep dan  Martin

Bolivija Policisti ki ropajo 2

 K meni je pristopil malce zavaljeni mozakar v civilu, se predstavil z izkaznico kot policist in rekel da sem sumljiv in da me mora odpeljati na policijo, da me preiscejo zaradi drog. (Govoril je anglesko, ker spansko ne obvladam). Prav tako je ustavil se enega "turist", ki se je predstavil kot Cilenec. Nakar je policist ustavil taksi in zahteval, da se odpeljemo do policijske postaje. Nakar se je taksi na obrobju ustavil in so me oropali. 

Vso zadevo sem prijavil lokalni policiji (policia turistica), kjer sem med slikami celo zagledal svoje roparje. Povedali so mi da ne morejo nicesar ukreniti, ker so vsi trije drzavljani Peruja in hodijo cez mejo samo ropat!

Martin

Bolivija Policisti ki ropajo 1 La Paz


V prejsnem letu (oktober, november) sem potoval po Juzni ameriki in med drugim prišel tudi v La Paz glavno mesto Bolivije. Prvega dne je bilo se vse uredu saj sem si zaradi blizine vecera lahko ogledal le bliznjo okolico hotele in poiskal pralnico. Vse poceni in uredu, vkljucno z restavracijo, kjer ne strezejo samo perutnini, ampak tudi govedino, lame, ribe,...

No drugi dan pa sem si zazelel ogledati mesto zato sem si najel taksi, ki me je odpeljal do lunine doline (Luna valley), nato cez bogati del mesta in nato na razgledno tocko nad mestom. Do tle vse uredu, cena tudi zlo ugodna. Potem pa sem se z vrha (na vrhu so revnejsi predeli) napotil pes v nazaj v center.

Martin

Tropska Izkušnja 7 Omamne Vonjave

 Šele v zatohlem hostlu se mi zatresejo kolena. Počutim se šibka. In tako zelo sama! Moram nekaj pojest. Grem do receptorja in ga vprašam, kje se dobro in poceni je. Povem mu zgodbo, on pa mi pod nos pomoli svojo večerjo.

Skušam zavrnit, ampak omamne vonjave omehčajo moj protest. Trdi, da je že jedel in naj si kar privocsim. Včasih je treba sprejeti ponujeno in že zagrizem v sočno ribo in pečeno platano. Okusi dobijo nove dimenzije. Zaspim ob misli, da so na svetu tudi dobri ljudje!

Vanja Kovacic

Tropska Izkušnja 6 Cartagenska policija

 Že čez nekaj minut prispemo v Cartageno. Pričakuje nas policija. Vsak mora povedati, kaj so mu ukradli.

Z dekletom počakam na taksi in jo tolažim, da bo to kasneje zanimiva zgodba za njenega malega. Pridruži se nama moški. Joka! Pravi, da je imel pred mesecem dni srčni infarkt in sedaj tole…

Ne rečem nič. Nimam energije. Tokrat izjemoma tudi jaz pomaham taksiju. Pogajam se za ceno. Groba sem, se vedno sem pod adrenalinom. Zabrusim mu, naj me ne poskusa ogoljufat, ker sem bila pravkar oropana.

Vanja Kovacic (se nadaljuje) 

Tropska Izkušnja 5 Spet Kriki

 Spogledam se s sopotnico. Vidim olajšanje. Kriki. Prestrašenega moškega potegnejo na sredino. Prisilijo ga, da se sezuje (očitno vsi skrivamo stvari na isti način). Poberejo njegovo torbo in jo izpraznijo na tla. Vpijejo in iscejo mobilni telefon. Pogledam stran in se sprašujem, kdaj bo že mimo!

Spet kriki. Tokrat ženska! Panično joka, ko jo grobo stresajo. Preklete živali! Avtobus se ustavi. Izstopijo. Nadaljujemo vožnjo. Vsa teza dogodka obleži v trenutku tišine. In potem zažuborimo, vsak ima kaj povedati sosedu.

Vanja Kovacic (se nadaljuje) 

Tropska Izkušnja 4 Stlacim jo pod rit

 
Spet čutim senco prek obraza… Brska! Vzame tistih par novcev in mi vrne denarnico! Stlacim jo pod rit in se skoraj nasmehnem ob olajšanju in misli, zakaj se sploh trudim, saj je denarnica tako ali tako prazna.

Prihrumi drug moški in me grobo obsodi, da nekaj skrivam. Sama sebe presenetim, ko mu v spanscini mu zabrusim, da je že opravljeno in mu prazno denarnico pomolim pod nos. Potegne me kvišku in pretipa žepe. Srčni utrip je ne vrhuncu! Odide! Pomikajo se proti sprednjem delu avtobusa. Diham in poskušam pomiriti srce..

Vanja Kovacic (se nadaljuje)  

Tropska Izkušnja 3 Panični Krik

 
Dekle poleg mene postaja panično… Isce mojo roko. Stisnem jo in ji rečem, da bo vse v redu. Poročni prstan stlači pod plenice spečega dojenčka. Ob nama so… Dekle spusti panični krik, ki izzveni obupano. Zamaskirani moški jo miri. Mislim, da mu je jasno, da je mati pripravljena storiti vse, da zasciti otroka. Pust jo.

Od mene zahteva denarnico. Podam mu jo. Ko brska po njej razmišljam, kaj sploh vsebuje. Par novcev, veliko drobnarij, ki jih mimogrede vtaknem vanjo in zavržem, ko se mi zdi, da mi ne pomenijo ničesar vec. In študentsko izkaznico! Temna polt, lasje in oči me nekako zlijejo z okolico, ampak moje ime več kot očitno ni španskega porekla.

Vanja Kovacic (se nadaljuje)  

Tropska Izkušnja 2 Trije Zamaskirani Moški

 
Avtobus se ustavi, sredi ničesar. Ropot, vpitje, vstopijo trije zamaskirani moški, strel v zrak in opozorilo, naj sodelujemo. Moski, ki sedi na sosednjem sedežu se jim pridruži. Tišina. Začnejo v zadnjem delu avtobusa. Oboroženi so s pištolami!

Možgani izključeni, delujejo le se refleksi. S prsta potegnem prstan in ga stlačim v nogavico. Pobrcam nahrbtnik globlje pod sedež. V njem je moj težko prisluženi Canon! Dokumenti, kreditna kartica, denar, vse je v potovalnem pasu pod majico in jopico. Približujejo se! Čutim senco, ki mi pade čez obraz! Spomnim se statistik o ugrabljenih talcih v Kolumbiji. Diham…

Vanja Kovacic (se nadaljuje)  

Moja tropska izkušnja

 Sever Kolumbije. Santa Marta – Cartagena.

Dežuje in avtobus je jasno da pozen. Čakam že dve uri. Ob cesti se je nabrala pescica ljudi in to mi rahlo dvigne optimizem. Končno priropota, množica dvignjenih rok ga zaustavlja in neučakano se nabašemo.

Sedim poleg dekleta mojih let, ki pestuje dojenčka. Prosi me, naj ji pridržim stekleničko in ze mesa zdrizasto mešanico, ampak malemu je očitno vsec. Samo, da ne joka, v tem trenutku nisem pripravljena na visoke zvocne frekvence. Stemni se in se vedno dežuje, že zdavnaj sem izgubila občutek za cas.

Vanja Kovacic (se nadaljuje)  

Brazilija: Lekcija preživetja 9 Prenašanje Opojnih Vonjav


Kot zajci poskačemo iz avta, skorajda objamemo taksista, mu izročimo trdo prigarane reale in se udobno namestimo na avtobusu.

Pred nami je nočna vožnja do Manausa, dvanajsturno prenašanje opojnih vonjav z avtobusnega stranišča z nasmehom na ustih. Nasmehom, ker imamo radi življenje, potovanja in avanture… Ena od njih je pravkar za nami! Da bi le čimveč popotnikov srečno premagovalo neskončne kilometre svetovnih celin in oceanov!

Potovanje je trajalo od 24. julija do 8. septembra in v tem casu smo z avtobusi, ladjami, colni, jadrnicami, Toyotami 4x4, manjsimi in vecjimi letali ter taksiji premagali pot med Caracasom in Sao Paolom.

Uros Kastelic (se nadaljuje)

Brazilija: Lekcija preživetja 8 Policijska Patrulja

 
Ustavimo se, naš taksist pa zdrdra:“ Lovimo avtobus, sporočite svojim kolegom na drugi strani mesta naj ga ustavijo!“

In že gremo, v mesto, proti avtobusni postaji, prek križišč in skozi krožišča s 110km/h. Srca nam skorajda poskačejo z leve na desno stran prsnega koša! A kljub vsemu smo na postaji nekaj minut prepozni. Ko le ne bi bilo treba prej privijati koles, hladiti motorja in se izogibati kravam!

Hitro spet v taksi in naprej! Še kakšnih pet kilometrov divje vožnje in že smo pri policijski patrulji. In ob njej ustavljen avtobus, da, naš avtobus!

Uros Kastelic (se nadaljuje)

Brazilija: Lekcija preživetja 7 Oblak Pare

 Iz prtljažnika privleče desetlitrsko posodo z vodo, dvigne pokrov motorja in zlije nekaj litrov vode po razgretem motorju.

Malo zacvrči, dvigne se oblak pare, kazalec za temperaturo pa počasi le pada!!! Juhu, gremo! Mislim, da bi se vsak mehanik držal za glavo, ampak samo da deluje!

Kilometre spet puščamo za nami, čas pa neusmiljeno teče. Kmalu nam postane jasno, da bo šlo za minute, kaj za minute, za sekunde! Ker je Boa Vista prvo mesto za mejo, je ob vhodu in izhodu iz mesta policijska patrulja.

Uros Kastelic (se nadaljuje)

Brazilija: Lekcija preživetja 6 Kazalec na rdeče

 Ja, s tistim ključem je močno privil vsa štiri kolesa. Še dobro, s triciklom ne bi nikoli ujeli avtobusa!

Vožnja se nadaljuje, najprej s polno hitrostjo (kakšnih 130km/h), nato pa vedno počasneje! Mi se le nemočno spogledujemo. Voznik pa vedno bolj „švica“... Uh, saj zunaj je resda vroče, ampak toliko pa spet ne more biti. Seveda, vročina prihaja izpod pokrova motorja! Sranje! Pa tako blizu smo bili... Kazalec se je že dvignil na rdeče območje, naš taksist pa ustavlja ob cesti. A glej ga! Ni še obupal.

Uros Kastelic (se nadaljuje)

Brazilija: Lekcija preživetja 5

Frekvenca srčnih utripov se komaj nekoliko spusti in že drvimo naprej. Mrčesa v tem podnebju kar mrgoli in količina zmazka iz mušic in komarjev na prednjem steklu nezadržno narašča. Voznik že visi na volanu in skoraj že z nosom drsa po prednji šipi. Le Bog še ve, če je kaj videl, mi nismo! Končno se ustavi pri kolibah ob cesti, skoči iz avta, zdrvi skozi prva vrata in čez minuto je že nazaj s cunjo in kovinskim ključem. Hmmm... Šipa je kmalu spet za silo prozorna, kolesa pa na mestu.

Uros Kastelic (se nadaljuje)

Brazilija 4 Lekcija preživetja

 Voznik divja, seka ovinke, nad pokrajino pa se spušča noč. Prednje luči zdaj gorijo, zdaj ne, večinoma pa le na pol brlijo. In nasproti vozeča vozila dodatno opozarjamo na našo prisotnost z vklapljanjem smernikov. 

Nekje na četrtini poti pa glej ga zlomka – krava na cesti, pa čeprav smo že dodobra zapeljali v področje pragozdov! Zavore škripajo, zadnji trenutek oster zavoj. Le kakšen centimeter, pa bi imeli tono zrezkov, razbite glave in tri prazne stole na avtobusu.

Uros Kastelic (se nadaljuje)

Brazilija 3 Lekcija preživetja na brazilskih cestah


 In gremo... Z venezuelskimi taksisti do meje, tam pa najprej na obe policiji. Vse brez zapletov in kmalu sedimo v brazilskem taksiju: kaksnih 20 let star Ford, ves majav in s pošteno razpoko na vetrobranskem steklu. 

Taksist pa:” Ni problema, gremo!” 

In se odpeljemo kakšna dva kilometra do carinske kontrole. Tukaj pa brazilski carinik, ženska, brez milosti:“Vse ruzake ven, da pregledamo!” In začne. Vneto, enega po enega, predal za predalom, vrečko za vrečko, še smrdljive nogavice in umazane spodnje hlače je ne ustavijo. Taksist pa vedno bolj živčen… Ko ji nekako le pojasni naše namene, ona skomigne z rameni, odkima z glavo in nam daje s kar nekaj gestami vedeti, da nam to ne bo nikoli uspelo. A taksist se ne da in na koncu se nas ženska le usmili... Po polovici pregledane prtljage lahko končno štartamo. Dvestotrideset kilometrov, slabi dve uri in razmajana kripa. Gremo!

Uros Kastelic (se nadaljuje)

Brazilija 2 Divja vožnja s taksijem


 Santa Elena je prijetno umirjeno mestece na meji med Venezuelo in Brazilijo. No, naša vožnja s taksijem od Sante Elene do Boa Viste na brazilski strani je bila nekaj povsem drugega.

Po spletu okoliščin in nekaj napačnih informacijah o uri odhoda brazilskega avtobusa iz Boa Viste v Manaus smo okoli 17:00 ugotovili, da je prava ura odhoda avtobusa 20:00. Nas je pa čakal še mejni prehod in približno 250km dvopasovnice do Boa Viste... Taksi, kaj pa drugega! 32USD je bila zadnja cena po pogajanjih, plačali pa bomo le v primeru, če avtobus tudi ujamemo.

Uros Kastelic (se nadaljuje)

Venezuela: Nekaj o obcestnih straniščih


 Z avtobusom smo povsem na začetku potovali od Caracasa do Puerto La Cruza. Po približno treh urah vožnje smo se ustavili na eni od obcestnih postojank. 

Že ko si stopil iz avtobusnega „zmrzovalnika“ v kaksnih 10cm globoko blato, te je v nosu zaščemelo od smradu, ki se je širil iz okolice. Nekaj teh „prijetnih“ vonjav je prihajalo od pomij, ki jih meni nič tebi nič odmetavajo kar vsepoprek. Večji del pa se je širil z javnega stranišča: prostor 4mx4m, obdan s koritom. Ja, tistim „ta pravim“, betonskim, brez odtoka. V njem pa na kilograme narezanih pomaranč in limon - očitno cenejša rešitev od vodnega odplakovanja. In tukaj se je opravljalo tako malo kot veliko potrebo, drug ob drugem, brez pregrad.

Uros Kastelic (se nadaljuje)

Bolivija 20 Spet Doma


 Poletje bi pač preživel doma, gledal v strop in čakal da mine popoldanska vročina. In tako iz dneva v dan. Vendar sem se drugače odločil, in sedaj lahko vidim nekaj kar drugi ne morejo. Lahko vidim, da se mesto ni niti malo spremenilo. Ostalo je popolnoma enako, kot na dan mojega odhoda. Mesto je enako, vendar jaz skoraj nisem več ista oseba…

Sedaj, ko doma v šali rečem, da se bom mogoče v kratkem odpravil v Indijo, vsi zaprepadeno obmolknejo za nekaj trenutkov, dokler jim z nasmehom ne povem, da se šalim. Čisto drugačna zgodba, kot takrat, ko sem jim vsem dopovedoval, da bom šel v Turčijo, pa me nobeden ni resno jemal, dokler jim nisem pomahal v slovo…

Edvin Ramić

Bolivija 19 Spet Na Nočnem Busu


 Po parih urah v Trinidadu sem bil spet na nočnem avtobusu, kjer je na mene čakala spet ena težka vožnja. Vsi pravijo da bo vožnja trajala 12 ur, kar najbrž pomeni spet ene 20… J

Ko sem se srečno vrnil domov, sem opazil eno pomembno stvar. Opazil sem kako se v mojem kraju ni spremenilo absolutno nič. Življenje je teklo po starih tirih, mesto je še vedno ogrevalo septembrsko sonce. Ljudje so pa sploh ostali čisto nespremenjeni. Zamislim si, da bi najbrž isto bilo z mano, če ne bi zbral dovolj poguma in volje za to potovanje.

Edvin Ramić (se nadaljuje) 

Bolivija 18 Trinidad


 Po 20ih urah vožnje smo končno prispeli v Trinidad. Spet sem bil ves prašen, s tem da v tem mestu nisem našel nobene reke, piko na i pa pristavi dejstvo, da v tem mestu ne samo, da ni reke, ampak ni absolutno nič zanimivega za početi.

Tako sem po nekem čudnem naključju našel internet, ki je bil presenetljivo hiter, pa še prostor je bil klimatiziran!

Izkoristil sem priložnost in pregledal pošto, katere se je bilo že kar pošteno nabralo, saj v Rureju ni bilo dostopa do interneta – v celotnem mestu je namreč zmanjkalo povezave…

Edvin Ramić (se nadaljuje) 

Bolivija 17 En Trapast Gringo


 A problem je to, da na busu ni absolutno nobenih luči, in sredi noči je izredno težko stopiti ven iz avtobusa, ker so kasneje vstopili še eni domačini, ki so se ravno tako polegli po tleh avtobusa.

A kot sem rekel je povsod čista tema, in na poti iz busa sem samo molil Boga, da ne bom slišal kakšnega otroka zastokati, ker sem mu stopil na glavo.

Ostali domačini so seveda pametni in vsak je s sabo imel baterijo (meni je moja že dolgo pred tem nehala svetiti) in si svetil pod noge. No na srečo so videli da je med njimi tudi en trapast gringo, ki baterije nima, tako da so mi oni potlej svetili pod noge.

Edvin Ramić (se nadaljuje) 

Bolivija 16 Nekaj Je Šlo Na Busu Po Gobe


 Srčno sem se mu zahvalil in po nekaj minutah vožnje (odpeljali smo se ob 18:00. pet ur zamude, pa še morali smo porivati bus, ker ni mogel prižgati motorja) sem pručko zagnal nekam v kot, vrgel spalko po najbolj prašnih tleh kar sem jih videl in se vrgel na njo. 

Ene pol ure smo se vozili, nakar smo se ustavili za ene 45 minut, ker je šlo na busu nekaj po gobe in je bilo treba popravti. Kasneje problemov na srečo ni več bilo. Vsake toliko časa smo se ustavili, da smo lahko opravili nujne potrebe.

Edvin Ramić (se nadaljuje)