Naposled je prišel dan, zaradi katerega sem bila vsa ''na trnih''. Guerilla! Ali vojskovanje po naše. Gre za tradicionalni spektakel, kjer vsako leto meseca julija ob prazniku Virgen del Carmen, ki je zavetniški praznik mesticev – Pucartambovcev, obnovijo mit o prihodu Virgen del Carmen v vas ali simbolno stvarjenje Paucartamba. V ospredju je vojskovanje med dvema regijama starega Peruja: Antisuyo in Qollasuyu, ki ju predstavljajo plesalci qhapaq ch'unchu in qhapaq qolla. Od izida vojskovanja je odvisno ali bo zavetnica ostala v vasi Paucartambo in bo domačinom dalje nudila svojo zaščito in skrbela za red v skupnosti.
Ko sem prispela na osrednji trg vasi Paucartamba se je že občutilo napeto ozračje. Ljudje so se zbirali okrog trga, s sabo so imeli odeje in pregrinjala. ''Zakaj neki? Saj ni tako hladno, da bi se ogrnili z njimi, '' sem z začudenjem pomislila … Ups, naenkrat me je od zadaj nekaj zadelo in zmočilo, nekaj spolzkega in kašastega, brez vonja … Brrr. … In že je iz druge strani pritekel plesalec qhapaq qolla in me poškropil s pivom. ''Kaj je zdaj to? Kaj ni škoda piva?'' sem zavpila in se začela smejati. V trenutku mi je postalo jasno, zakaj imajo ljudje odeje in da bom tudi sama aktivno sodelovala pri vojskovanju. Da se bodo gotovo ''name spravili'', ker sem skoraj edina gringa, pa še ženska po vrhu, ni bilo nobenega dvoma …
Zopet me je nekaj zadelo, tokrat močneje. Cula z moko. Na srečo se mi je uspelo nekoliko odmakniti, vsaj ''rukzak'' s kamero. ''Moje aparature. Jao meni, slabo se mi piše, '' sem pomislila, ne s preveč optimističnim navdušenjem. Končno sem uspela pobegniti in se prebiti na drugo stran trga. Vendar, ko sem dobro pogledala naokrog sem ugotovila, da pravzaprav ne morem pobegniti nikamor. Trg je bil natrpano obkrožen z ljudmi, če sem hotela iti drugam, sploh ni bilo možno, ker me ljudje niso spustili. Plesalci so se podili med vse gledalce, tako da je prihajalo do nenadzorovanih padcev in vzklikov, jih prav tako škropili s svojimi tekočinami in zadevali s culami. Ljudje, ki so ''fobični'' na množice ljudi, mislim, da se ob tem spektaklu ne bi počutili preveč udobno. Že mene je grabila panika, pa čiglih nimam večjih problemov z množicami.
Od daleč zaslišim: ''Dana, ven arriba!''
(se nadaljuje)