Mehika 3 Centro Historico

Prvo javljanje iz zahodne poloble.
Let je bil ok. Dolg ampak sam sem ga na sreco vecino prespal. Za Tino ne vem, ker sem spal.
V soboto zjutraj smo pristali v enem najvecjih mest na svetu. Mogoce ne po povrsini ampak zagotovo po stevilu prebivalcev. Pravijo, da jih je okoli 20 miljonov.
Zaenkrat sva spoznala sam center mesta; pravijo mu Centro Historico. Najdla sva si en 'poceni' (20 evrov na noc) hotel blizu glavnega trga - Zocalo (ime trga, ne hotela). Prevandrala sva verjetno vse ulice v blizini, pila raznorazne sokove in jedla zanimivo (ne nujno okusno) hrano. Tina pravi, da bo spet shujsala, reva izbircna.
Zelo zanimivo je, da zelo malo ljudi govori anglesko (ali pa nocejo). Zato se trudiva s spanscino. Je jezik, ki gre kar lepo v uho, samo razumes ne... Osnove ze gredo nekako, ko pa 'zalaufajo' pa samo zabodeno gledas. Je pa res, da je vsak dan bolje. Meni se vecinoma zdi, da vem, kaj mi hocejo povedati (Tina pravi, da blefiram, ampak zaenkrat smo se vse zmenili). Najhuje je bilo pri hrani, ker angleskih menijev vecinoma ne poznajo, v restavracijah, kjer jih imajo, je pa hrana praviloma zanic. Ampak ne skrbet, bova prezivela. (Carne pomeni meso, ce se kdo znajde v podobnih tezavah; Pollo pomeni piscanec, sin pa brez, torej 'sin pollo').
(se nadaljuje)

Luka Batistič 

Mehika 2, Nekateri so objemali školjke

Nasla sva par ur pri natrpanem urniku, da mal sporociva, kaj se dogaja.
V torek smo imeli eno bolj mirno vecerjo z ozjo druzino. Hrana dobra, pijaca tudi.
V sredo je bil sprejem pri avstralskem ambasadorju oz. v njegovi rezidenci. Na zanimiv nacin porabljen denar avstralskih davkoplačevalcev. Potem sta sledili mini dekliscina in mini fantovscina. Dekleta so se ucila plesati salso, fantje pa ne. Oboji pa smo se potem 'rahlo' otekilani dobili v enem klubu, kjer se je plesalo in pilo, dokler nismo nasli enega od gostov nezavestnega pod naso mizo. Avstralci pac.
Vceraj smo se brez izjeme zbudili vsaj z glavobolom, nekaterim pa so bile mehiske školjke tako vsec, da so jih vec ur objemali. Potem je sledil prevoz z avtobusom v malo mestece 80km juzno od Mexico Citya, ki se klice Tepozlan. Tu je vsak nasel svojo nastanitev, s Tino si deliva eno podezelsko hisko s se stirimi gosti. Ko smo prispeli sta naju pricakala vrtnar in njegova zena - kuharica/cistilka, ki pa na zalost (ali na sreco) govorita samo spansko. Dogovorili smo se, da nam je Vicente sel iskat na trg vse kar se tice hrane, MariaElena pa nam bo pomagala pri pospravljanju in kuhanju. Za danes smo povabili nekaj kolegov na zar zurko.
(se nadaljuje)
Luka Batistič

Mehika, Oaxaca: Cascada petrificada

Pred parimi dnevi pa sva prispela v mestece Oaxaca (beri Ohaka).
Mimogrede, zelo sem razocaran nad Tininim znanjem spanscine. Po dveh tednih v Mehiki in pred tem nekaj dnevi v Madridu je vse, kar zmore, ko zeli pritegniti pozornost nekoga, tak pristni drameljski EEEJJ! Katastrofa. (Ce sem pa na dopustu, pravi). No ja, pa se: `Luka, dej se zmen`.
Oaxaca. Lepo. Kolonialno. Mesto. 
Lezi v lepi dolini. Okoli ogromno rusevin, pardon, arholoskih najdb. Predvsem dveh mehiskih civilizacij - Zapotekov in Mixtekov (poleg Inkov in Aztekov je bilo tu pred prihodom Spancev se devet velikih civilizacij). Ogledala sva si torej te zanimivosti, jedla njihovo znamenito cokolado (od tu cokolada baje izvira), pila njihov mezcal (podobno kot tekila, samo veliko vec okusov) in seveda jedla. 
Danes sva si med drugim ogledala `zamrznjene` slapove (podobno Pamukalam), ki so bili sicer zanimivi, se bolj zanimiva pa je bila voznja do njih. Iz Oaxace dolina (cca. 1500m nadm. visine) smo se povzpeli na 3000+m in potem spustili nazaj na 2200m. Zanivia pa je bila cesta, po kateri se je to odvijalo. Matija, ti bi uzival. Tina pa ni. Makadam, da ga tezko najdes, samajama in strmo, s prepadi in zmesanim Mehiskim voznikom. Skoraj naju je pobruhal avstralski sopotnik, ki je vceraj malo prevec spil (kot pravi njegova punca, sam pravi, da ga je ravno prav).
Jutri greva proti Pacifiski obali, se ne veva katero mesto. Se beremo, ko najdeva internet.
(se nadaljuje)
Luka Batistič

Gvatemala 10 Razpadli Most


Na misel so mi prišli mostovi v Kongu.
Z motorjem sem preskakoval luknje med tramovi in lovil ravnotežje na ozkih latah, položenih čez reko. Koliko časa je že minilo od takrat? Več kot pol leta. Moral sem premagati strah in iti čez, ker ni bilo druge poti. Tudi tukaj je ni. Morala bi iti daleč naokrog ali čakati, da popravijo most, kar lahko traja več dni. Takega zaostanka si preprosto ne moreva privoščiti.
Vžgal sem motor in pomignil Metki, naj prisede. Policist naju je skušal zadržati, a je bil prepozen. Zapeljal sem na most. Pod kolesi je zaropotalo in zahreščalo. Deske so se tresle, kot bi jih poganjal parni stroj. Vozil sem kot po jajcih. Držal sem se zgornje strani, kjer so še vsi nosilci stali pokonci. Počasi sem preskočil razpoko in že sva bila čez.
»To si pa pogumno naredil, kot v cirkusu, « je rekel policist, ki je zadrževal promet na drugi strani. 
»Kar se mora, ni težko, « sem se delal hladnega kot špricar, čeprav mi je srce divje razbijalo.
Uroš Blažko

Gvatemala 9 Reka je odnesla most

Tek čez ovire
Na cesti je spet zastoj. Na obeh straneh reke so dolge vrste vozil, ki se ne premaknejo. »Kaj se je zgodilo?« sem spraševal, ko sva se pririnila mimo kolone.
»Narasla reka je odnesla most, « je rekel policist. »Cesta bo zaprta, dokler ga ne popravijo. Morala bosta nazaj!«
Kar misli si, sem si mislil. Stopil sem pogledat. Policist je seveda po južnjaško pretiraval: most je še stal, vendar je vibriral pod pritiskom. Pod njim so se nabrale veje in grozile, da ga bo tok potegnil s sabo. Voda je spodnesla enega od stebrov. Most se je na sredi prelomil, da je ploščad štrlela kot strani odprte knjige. Policist je čezenj spuščal le pešce in kolesarje.
Gledal sem boj lesenega mosta z deročo vodo. Bo zdržal? Na misel so mi prišli mostovi v Kongu.
(se nadaljuje)

Uroš Blažko 

Gvatemala 8 Tranzitni vizum

Z Metko za ogled dežele nisva imela veliko priložnosti. Tranzitni vizum velja 72 ur, vendar se bivanje v državi ne meri v urah, ampak v dnevih. To pomeni, da nama za pot čez državo ostaneta le dva, ker sva večino tretjega zapravila na meji. Ne da bi se veliko ozirala okrog sebe, sva prispela v Ciudad Guatemala. Zaradi razkopavanja ulic je nastal prometni zamašek, ki naju je prisilil, da sva se ustavila.
Zopet se ulije. Blatna kopel izpod koles tovornjakov prekrije vse najine barve razen rjave. Potem naju dež opere in spet sva pisana. Junij je najbolj vlažen mesec in danes sva že šestič mokra. Gvatemalska prestolnica ne ponuja mnogo ogleda vrednega. Je sodobna in umazana. Edino, kar bi naju zadržalo tukaj, bi bilo podaljšanje vizuma, vendar bi postopek trajal predolgo. Če sva že na meji porabila en dan, koliko bi jih šele potrebovala za borbo z migracijskimi oblastmi? Do najine vrnitve domov manjkata le še dva meseca in pred nama je še dolga pot. S težkim srcem sva se odločila, da ne bova zaprosila za turistični vizum. Brez postanka bova v dveh dneh prevozila Gvatemalo.
(se nadaljuje)
Uroš Blažko

Gvatemala 7 Fiesta

Indijanska kultura je že stoletja prisotna povsod. Starodavna civilizacija Majev je za sabo pustila neprecenljive kulturne zaklade in tudi običaji njihovih potomcev so za zahodnjake zanimivi. Slišala sva, da so Maji skromni, pošteni in čisti ljudje, ki malo pijejo, morda kako kapljico na praznik. O prijaznosti bi lahko razpravljal, drži pa, da tržnice kar žarijo od pisanih oblačil in živobarvnih izdelkov domače obrti.
Festivali, ki jih prirejajo v čast svetnikov, so prava paša za oko zaradi slikovitega okrasja in skrivnostnega dogajanja, kjer se krščanski rituali mešajo s poganskimi. To so pravi vodometi hrupa in slapovi procesij z okrašenimi kipi svetnikov, ki jih spremljajo ognjemet in plesalci v fantastičnih maskah. Šef fieste je vedno lokalni svetnik, zaščitnik mesta, festival pa priredijo tudi za božič in druge katoliške praznike. Po prihodu španskih konkvistadorjev so navzven sprejeli krščanstvo, pojejo stare španske pesmi in krasijo oltarje v kolonialnih cerkvah, vendar je njihova notranjost ostala nedotaknjena. Indijanci v tradicionalnih oblačilih so v nasprotju z moderno urejenimi cestami, celo na bencinski črpalki lahko plačava s kreditno kartico.
(se nadaljuje)

Uroš Blažko 

Gvatemala 6 Vse v rok službe

»Prepričan sem, da lahko uradnik na tako visokem položaju, kot je vaš, odobri najina vizuma.«
Možak se je strinjal in v potna lista pritisnil žig, na katerega sva čakala že od jutra. Ogromno breme mi je padlo z ramen. Ne bo treba spet leteti. Lahko bi naju takoj spustil čez mejo in bi obema prihranil veliko živcev. Ampak tudi tako je dobro. Nismo v Evropi, ampak v Latinski Ameriki, kjer se nikamor ne mudi. Njemu je šlo v rok službe, nama pa v rok potovanja, kakor pravijo. Nihče ni izgubil nič.
Poslovil sem se z besedami: »Občudujem vašo razsodnost in se najlepše zahvaljujem za vašo prijaznost, « čeprav bi ga najraje utopil v žlici vode.
Indijanski rezervat
Gvatemala je dežela Indijancev. V državi jih živi 45 odstotkov, prav toliko pa je ladinov. Beseda je značilna za Gvatemalo in označuje človeka, ki ima latinsko kulturo in govori špansko, čeprav se sicer oblači po zahodnjaško. Lahko je tudi čistokrven Indijanec. Nasprotje od ladino je indigeno; definicija je kulturna, ne rasna.
(se nadaljuje) 
Uroš Blažko 

Gvatemala 5 Sedem pogojev

Pogledal me je izpod ščitnika na kapi. Brki so se mu privihali in dvignil je roke z dlanmi navzgor, kot bi hotel reči: no, si videl?
Da, videl sem, da sem na pravi poti, in sem nadaljeval: »Seveda je za vsak vizum potrebna avtorizacija, vendar bi želel vedeti, če je za tranzitnega enaka kot za turističnega? Kako vaš zakon to formulira?«
Možak je vzdihnil in od nekod prinesel knjižico z zakoni. »Kar poglejte, za pridobitev vizuma je sedem pogojev. « Zdaj me je tudi on vikal. Bral je točke in s prstom šel od ene do druge. »Pri turističnem vizumu je enako, « je pokazal na točke s pogoji.
»Moja španščina je preslaba, da bi razumel vse pravne izraze, ampak ali ne bi prešteli točk? Za turistični vizum jih je sedem, za tranzitnega pa le šest. « Policaj se je popraskal po glavi in se poglobil v zakonik. »Caramba, res je, ena manjka. «
Zdaj sem čutil, da sem zmagal. Zadal sem zadnji udarec: »Verjamem, da je treba vizum odobriti, vendar nikjer ne piše, da mora to storiti Direccion General de Migracón v Ciudad Guatemala.
(se nadaljuje)

Uroš Blažko 

Gvatemala 4 Poskusi zlepa!

»Vse pogajalske prijeme sem že preizkusil, « tarnam.
»Nisi preizkusil vseh, « me miri Metka. »Poskusi zlepa!«
Seveda, pomislim. Obmejni policist predstavlja oblast, ta pa je sladka. Kdo ve, koliko let se je udinjal šefom, da je prilezel tako visoko? Pomembnost človeka se meri po okraskih na uniformi in po višini položaja, južnjaška duša pa hlepi po izkazovanju časti in spoštovanja. Kako da se tega nisem prej spomnil? V sobici, ki bolj spominja na skladišče kot na pisarno obmejne policije, z obledelo sliko predsednika na oguljeni steni in s prastarim pisalnim strojem na polomljeni mizi se hoče še najnižji uradnik čutiti pomembnega. Tu ni šlo za dejstva, ampak za izkazovanje moči! Takle gringo mi že ne bo solil pameti, si je verjetno mislil policist in naredil vse, da mi to dokaže.
Počakal sem še eno uro, da sem se povsem pomiril, in spet stopil v pisarno. V zadnjem poskusu ne smem narediti napake. »Ponižno se opravičujem, ker sem prejle začel vpiti. Seveda imate povsem prav: ne bi smel dvigniti glasu, ko ste mi razložili postopek, ki seveda velja za vsakogar.«
(se nadaljuje)

Uroš Blažko 

Gvatemala 3: Kdo bo koga

Z Metko spet raziskujeva avtokarto. Nobenega obvoza ni, edina pot na sever vodi skozi Gvatemalo. Vrniti se ne moreva, ker sva salvadorski vizum že uporabila. Tudi če bi se lahko, se mi zdi preneumno, da bi spet organiziral prevoz s tovornjakom ali letalom. 
Vsega imam zadosti! K vragu države, meje, policisti in cariniki!
Sediva pred hišico obmejne policije. Prometa čez mejo ni veliko. Nekaj avtomobilov iz Salvadorja se je ustavilo le za minuto, celo Indijanci, otovorjeni z vrečami, so lahko šli takoj naprej, le nama je pot zaprta. Na vratih se tu in tam pokaže policaj, kot bi hotel pogledati, če sva še tukaj. Dela se, kot da naju ne vidi. Mogoče pa hoče, da se pogovoriva brez prič? Stopim noter in mu ponudim podkupnino, a je ne sprejme. Še vedno se dela jeznega.
(se nadaljuje)
Uroš Blažko

Greš z nami? Peru in Bolivija 15 dni

3.699,00 €
Turistično potovanje: vključeno vse po programu.
Čudoviti deželi južne Amerike - Peru in Bolivija.
dosežki stare Inkovske civilizacije, otočje Paracas, jezero Titicaca in kanjon Colca. V lovu za kondorjevim letom, najboljšo linijo Nazce, nepozabno fotografijo Machu Picchuja, slika iz vratolomnega vlaka. Pa še La Paz, najvišje mesto na svetu.

ODHODI: 19.10., 15.11.2017


PROGRAM:
1. dan  LJUBLJANA - LIMA
  Zbor potnikov na letališču. Prijava na polet preko enega izmed letališč proti Limi. Obroki na letalu.

2. dan  LIMA
  Po pristanku in ureditvi formalnosti vstopa sledi ogled mesta, katero je poznano po bogati kolonialni preteklosti in očarljivih rezidenčnih četrtih ter mogočnem glavnem trgu iz 17. stoletja z vladno palačo in mestno hišo. Na panoramski vožnji se bomo ustavili tudi za obisk katedrale in samostana Sv Frančiška s katakombami, muzeja predkolumbovske umetnosti in sledil bo oddih in namestitev v hotelu. Popoldan še obisk arheološkega muzeja, kateri nas bo zbližal s kulturo in dosežki perujskih civilizacij in nam podal tudi kronološki razvoj dogodkov, za vrhunec pa nas bo očarala tudi zbirke iz perujskih lokacij Nazca, Inca, Paracas, Mochica… Konec dneva si bomo začinili še z značilno večerjo in folklorno predstavo. Nočitev.

3. dan  LIMA-PARACAS
  Zajtrk. Odpravili se bomo po obalni poti do Paracasa. Namestitev in osvežitev s kosilom, nato pa se bomo podali do letališča in se vkrcali na panoramska letala za prelet slovitih kreacij v področju Nazca. Letalo je edina in hkrati najboljša opcija za popolno doživetje teh nepojasnjenih kreacij sredi peščene pokrajine, katere so stare že vsaj 2000 let. Zanimivo je predvsem kako so se ob vseh vplivih vremena in erozij obdržale do danes. Po fantastični izkušnji nazaj v hotel in nočitev.

4. dan  PARACAS IN BALLESTAS
  Po zajtrku se bomo odpeljali v pristanišče in se zapeljali z ladjico do otočja Ballestas. Tu bomo občudovali Humboldtove pingvine v akciji, morske leve in jate morskih ptic. Otočje se uvršča v Naravni rezervat in obiskovalcem nudi pristno umirjeno doživetje v stiku z neokrnjeno naravo. Morda bomo srečali tudi kakšno jato delfinov, plamence in najverjetneje tudi pelikane. Kosilo in transfer v Limo. Namestitev in nočitev.

5. dan  LIMA - AREQUIPA
  Zajtrk in transfer na letališče za polet v Arequipo. Po pristanku bomo obiskali samostan Sv Cataline, kateri je bil več kot 400 let strogo zaprt pred očmi javnosti. Slednje je bilo prava škoda za vse tiste kateri niso nikoli videli arhitekturnih lepot samostana. Sledil bo skok na glavni trg, kjer kraljuje katedrala in cerkev La Compania ter ostali kolonialni dragulji. Kosilo v času ogledov. Nočitev.

6. dan  AREQUIPA - COLCA
  Po zajtrku se odpravimo IZ Arequipe na 2350m do izhodišča za opazovanje kanjona Colca, kateri se nahaja na preko 4000 m višine. Zanimiv vzpon nam bo razkril varuhe Arequipe - ognjenike Chachani, Misti in Pichu Pichu. Na planjavi Canahuas se nahaja rezervat Salinas / aguada Blanca, kjer bomo imeli možnosti opazovati visokogorskega sorodnika kamel - vikuno in seveda bogastvo flore območja. Sledi stopnjevanje dogodkov ko se bomo v Condor Crossu namestili v prežo za vrhuncem naše poti, to je neponovljivo doživetje opazovanje kondorjevega leta. Nato se bomo odpravili do slikovitih vasic Pinchollo, Maca, Achoma, Yanque in zaključili v Chivay-ju. Na poti še postanek za ogled terasastih polj in visečih grobnic. Kosilo bo na poti. Nočitev.

7. dan  AREQUIPA - CUSCO
  Po zajtrku se odpravimo proti letališču Arequipa in na poti občudujemo zanimive tvorbe v Patahuasi, planjave Vizcachani in vrh Mirador Andski s 4800m višine. Piknik kosilo na poti. Sledil bo polet v Cusco. Po pristanku namestitev v hotelu in nočitev.

8. dan  CUSCO
  Po zajtrku bomo pričeli naš mestni sprehod z ogledi: glavni trg, San Pedro železniško postajo in tržnico, na kateri bomo našli vse kar potrebujemo (in tudi ne potrebujemo), nato do Templja soncu - Koricancha in katedrale. Po sproščujočem sprehodu in prvih ogledih mesta pa sledi prevoz v Saysayhuaman, kjer si ogledamo utrdbo sestavljeno iz ogromnih in izjemno natančno klesanih kamnitih blokov. Definitivno gre za vrhunec vojaških kreacij Inkovske dobe - kraljestva Tahuantinsuyo. Žal so španski osvajalci v veliki meri utrdbo poškodovali, saj so kamen uporabljali za gradnjo kolonialnega Cusca. Še obisk muzeja koke, katerega ustanoviteljica je legendarni prerok, katera vam lahko iz kokinih listov prebere preteklost in napove prihodnost. Po ceremonialu in ogledu muzeja se odpravimo nazaj v hotel. Piknik kosilo v času ogledov.

9. dan  CUSCO - OLLANTAYTAMBO in PISAC
  Po zajtrku se odpeljemo v Awanacanho, kjer je lep razgledišče na perujske Ande, velika možnost srečanja z južnoameriško lamo, nakupa značilnih perujskih pletenin. Nato nadaljujemo v Pisac, kjer nas bo navdušil njihov živahen vsakdan in predvsem tržno usmerjen koncept. Tu si bomo lahko dali duška z nakupom rokodelskih izdelkov, ali zgolj napasli oči. Po živahni izkušnji na tržnici pa kosilo v restavraciji. Nato pa do Ollantaytamba, stopniščne utrdbe v pobočje vzpetine. Po spoznanju še enega bisera obrambne arhitekture in lokalnega templja sonca pa v Urubamba dolino - sveto dolino. Namestitev in nočitev.

10. dan  URUBAMBA - MACHU PICCHU
  Po zajtrku prevoz na postajo Ollanta in vkrcanje na turistični vlak za Machu Picchu. Zapeljali se bomo skozi sveto dolino in povzpeli do končne postaje od koder sledi še zadnji vzpon do ruševin nekdaj slovitega gorskega mesta, katerega španski osvajalci niso nikoli odkrili in izropali. Iz rok džungle ga je iztrgal šele 1911 leta Hiram Bingham in tako se je osvajanje tega bisera visoko v Andih tudi pričelo. Kosilo v sklopu arheološkega parka. Ko bomo popolnoma razkrili arhitekturno odličnost kompleksa in spoznali tudi njegove praktične vrline, bo čas za slovo in spust v kombinaciji avtobusa in vlaka. Nočitev v Cuscu.

11. dan  CUSCO - PUNO
  Zajtrk. Avtobusni prevoz v Puno - mestece na obali jezera Titicaca. Na poti postanek za ogled inkovske »sikstinske« kapele Andahuaylillas s čudovitimi stenskimi poslikavami. Obiskali bomo tudi arheološki park Raqchi, nekdanjo naselbino, ki je služila kot postojanka inkovski osvajalni poti proti jezeru Titicaca. Arheološki park je zaradi svoje izjemne ohranjenosti eden izmed najpomembnejših pomnikov inkovske kulture in družbene ureditve. Kosilo na poti. Nato še do Pucare, kjer obiščemo znani lončarski center »Toritos de Pucara« in muzej kamnoseštva. Seznanili se bomo z vrhunci tako Inkovske umetnosti kot njene predinkovske predhodnice. Po ogledih nadaljevanje vožnje v Puno. Nastanitev v hotelu. Nočitev.

12. dan  PUNO, UROS in TAQUILE
  Po zajtrku sledi celodnevni izlet. Na prijetni vožnji s čolnom bomo obiskali svojstven fenomen - plavajoče otočke Uros, kjer slikovita gradnja iz trsja vrača izprijenost modernih zgradb nazaj k njihovi prvotni preprostosti in pristnosti. Obiskali bomo tudi skupnost lokalnih prebivalcev, ki se preživljajo izključno z ribolovom in lovom ter prodajo ročnih izdelkov. Kosilo. Nadaljevanje do otoka Taquile, ki je znan predvsem po svoji geografski legi in zgradbi ter po tekstilu. Sam otok nudi čudovit razgled s svojih razgibanih vrhov, po rekreativnem sprehodu pa se prileže še obisk slikovite vasice in njihove glavne ekonomske dejavnosti - tekstilna obrt. V vasici je moč kupiti vsak kos oblačil lokalne in narodne noše, predvsem priljubljene kape chullos in pasove chumpi, sandale ojotas in quechua … Otok pa je poznan tudi po svoji Inkovski in tudi predinkovski zapuščini. Po ogledih in nakupih pa nazaj na kopno in še skok do pogrebnih stolpov Sillustani - (chullpas), kjer so indijanci Aymara pokopavali svoje dostojanstvenike. Nato v hotel. Nočitev.

13. dan  PUNO - LA PAZ
  Zajtrk. Sledi transfer v Bolivijo in v Desaguaderu prečenje meje. V nadaljevanju postanek v Tiwanaku, ki je bil v svoji zlati dobi središče ameriških civilizacij in kot prestolnica največja svoje ere na celem svetu. Jedro civilizacije na območju je bilo zasnovano okrog leta 1580 pr.kr. Obiskali bomo sončni, zemljin tempelj in Akapana piramido z legendarnimi sončnimi vrati. Kosilo. Pozno popoldan prispemo v La Paz, katerega si na prijetnem sprehodu tudi ogledamo: vrhunec bo definitivno vraški center na tržnici in kolonialno poslopje cerkve sv. Frančiška. Še na razgledno točko Killi-Killi in dan bo popoln. Nočitev.

14. dan  LA - PAZ
  Zajtrk in še v unikatno mesečevo dolino. Tu nas bo poleg narave fasciniralo tudi delo človeških rok, saj bomo obiskali lokalni center keramike. Nato na letališče in prijava na polet proti domu. Obrok na letalu.

15. dan  LJUBLJANA
  Nadaljevanje leta s presedanji proti Ljubljani.

CENA VKLJUČUJE:
Letalski prevoz v ekonomskem razredu na navedenih trasah, vsi prevozi s po programu, nočitve z zajtrki v hotelih 3*-4*, ostale omenjene obroke (polpenzion) v lokalnih restavracijah / piknik variante na poti, vstopnine za vse oglede na poti, domače polete v Peruju, letalski prelet linij Nazca, spremstvo lokalnih vodnikov, izlet in prevozi s čolni po programu in ladjico v otočju Ballestas, spremstvo slovenskega vodnika in organizacijo potovanja, zdravstveno asistenco v tujini (dvojno), osnovne napitnine.
če te zanima, se mi javi na: jjjjanin@gmail.com

Gvatemala 2: Merjenje moči

Uroš Blažko 
Nepričakovana težava me je vrgla iz tira. Najina pot je posuta z vase zaverovanimi državicami, ki na mejah zahtevajo posebne vizume, vendar te ne pustijo naprej, čeprav ga imaš. Pot skozi Srednjo Ameriko je bolj podobna preskakovanju ovir kot teku na sto metrov! Če naju ne spustijo v Gvatemalo, bova morala spet leteti. Ob tej misli se mi je zvrtelo v glavi.
Spet sem se lotil uradnika: »Se ne bi mogli kako dogovoriti? Saj greva le skozi!« Možak je izgubil potrpljenje in zarentačil: »Naši zakoni so jasni! Čez mejo ne moreta in pika!«
»Poznam vaše zakone, konzul v Panami mi jih je razložil. Držite se jih le, kadar vam ustreza. Ali hočete trditi, da vaš konzul laže?« sem tudi jaz dvignil glas.
»S tabo sem končal!« je odrezal policist in zaloputnil knjigo, jaz pa sem se sesedel na klop in v obupu zakopal glavo med roke.
(se nadaljuje)

Gvatemala: Kdo bo koga?

Uroš Blažko
Na gvatemalsko mejo sva prišla dopoldne, odšla pa šele pozno popoldne. »Vaš vizum je neveljaven, ker nima avtorizacije. « Kar spodneslo me je. Žig čez celo stran potnega lista ni vreden nič? V Panama Cityju so nama dali tranzitni vizum namesto turističnega, ker za tega ni potrebna avtorizacija šefa imigracije iz glavnega mesta. Glas se mi je tresel od razburjenja, ko sem to razlagal policistu, on pa je s svinčnikom trkal po knjigi, kamor je vpisoval podatke potnikov, in ponavljal, da vizum ni dober.
Vsi vedo, kje je Slovenija. Z Metko sediva v obednici na pločniku, kjer pečejo popuses (palačinke s sirom), in poslušava komentarje ljubiteljev nogometa. Včeraj so v časniku Hoy Deportivo predstavili moštva, ki sodelujejo na svetovnem prvenstvu. Sloveniji so posvetili celo stran. Ob slikah nogometašev je predstavitev naše deželice s fotografijami najlepših krajev. »Eslovenos so hitri in nevarni, « razpreda eden od poznavalcev, »vendar nimajo zmagovalne miselnosti. Dvomim, da bodo kaj dosegli. «
Kljub neuspehu na »mundialu« so naši nogometaši naredili za promocijo Slovenije več kot vsi politiki skupaj.
(se nadaljuje)

Greš z nami? Peru/ Bolivija/ Čile - 2/ 3 tedne:

Popotniška varianta: Sproti iščemo prevoze in prenočišča.
1290eur - Vključeno letalo Lju (Benetke) - Lima
+ 400-600 eur za vse ostalo.
odhod: 20.8., 20.9.2017
Lima – Nazca – Cuzco – Macchu Picchu – Titicaca – La Paz – Camino De La Muerte – Čile – Arequipa – Colca – Ica - Islas Ballestas.
***
Poleg tega gremo za nekaj dni še:
- v Salar de Uyunu
- ali pa v džunglo
***
Peru:
- Lima: kolonialno mesto, muzeji, kostnica v samostanu ...
- Ica: vratolomna vožnja z buggyjem po ogromnih peščenih sipinah 
- Nazca: z letalom si ogledamo ogromne prazgodovinske risbe v puščavi
- Puno: s hitrim čolnom se odpeljemo do otočja Ballestas - morski levi, pingvini, ptice ...
- Arequipa, čudovito kolonialno mesto - kolonialna arhitektura, katedrale, samostani ...
- Colca: Na robu fantastičnega kanjona se vsako jutro spreletavajo kondorji.
- Cuzco: odlično ohranjene stavbe v inkovski prestolnici, nad mestom trdnjava Sacsayhuaman, trek ali jahanje do inkovskih spomenikov v okolici
Urubamba Celodnevni izlet po dolini s številnimi inkovskimi spomeniki in mesti, živalski vrt lam in alpak, nato gremo v legendarno gorsko mesto 
- Machu picchu.
***
Bolivija:
- s čolnom do plavajočih otokov na jezeru Titicaca
- Kolonialna arhitektura, muzeji in tržnice v La Pazu
- Camino de la muerte: s kolesi začnemo na 4700m n/m (tja nas odpeljejo s kombiji) in se mimo neverjetnih prepadov spustimo 70km daleč v džunglo, 4000m niže. Fantastično!
- dva ali tri dni v džungli
- Salar de Uyuni: slana puščava s pokopališčem lokomotiv, tridnevna vožnja po fantastični kamniti pokrajini, gejzirji z vročim bazenom, pot preko 5000m visokega prelaza v Čile
***
Čile:
- San Pedro de Atacama, obiščemo znamenito slovensko gostilno Sonchek,
- Arica, pristaniško mesto, vodne ptice, Železna katedrala … po puščavi nazaj v Peru.

če te zanima, se javi na: jjjjanin@gmail.com 

Gvatemala 3 Okrog petih

Odločiva se, da se "skrijeva" za avtobus, tako da naju ne bodo videli tisti, ki gredo mimo. Drugega, kot da čakava, da se nekaj zgodi s tem avtobusom, itak nimava. Čakava... Pol ure... Ena ura... Nedaleč stran slišiva krike verjetno okajenih ponočnjakov. Jasna je presenetljivo mirna, jaz nekoliko manj. A bo že kdo prišel? Ura in pol... Dve uri....
Po kakšnih dveh urah in pol, približno ob pol petih, se avtobusu začneta približevati dve osebi. Ko prideta bliže, vidiva, da sta starejši gospod in gospa, oba tako natovorjena z ročnimi izdelki na hrbtu, da komajda hodita. Očitno sta namenjena na avtobus. Vprašava, če gre ta avtobus v Huehuetenango. Pritrdita. "Kdaj pa gre?", vprašava. "Okrog petih", odvrneta. Končno si oddahneva. Torej sva rešena.
Ko odložita izdelke, začneta nekaj spraševati. Seveda nisva razumela, za kaj gre. Potem, ko odideta, pomisliva, da sta naju verjetno prosila, če bi popazila na njune izdelke, ker sta šla še po več. Res sta si izbrala prave čuvaje!
Ko se vrneta z dodatnimi izdelki, jima pomagava spraviti izdelke na prtljažnik nad avtobusom.
Potem, ko so začeli prihajati še drugi ljudje, je vse skupaj postalo zelo zanimivo. Ne da bi to načrtovala, sva opazovala ljudi pri njihovih prvih dnevnih opravilih, predvsem kako svoje izdelke spravljajo do avtobusa, ki jih potem odpelje na tržnico. Medtem, ko lahko cele dneve preživimo na tržnicah in opazujemo ljudi, pa se le redko vprašamo, kaj se dogaja, preden ti ljudje pridejo na tržnico. Ko sva jih opazovala, kako vedno bolj polnijo prtljažnik in notranjost avtobusa, sva se počutila kar malo počaščeno. Stvari, ki sva jih lahko videla, zagotovo vidi le malo popotnikov.
Ob pol šestih avtobus proti Huehuetenangu vendarle odpelje.
Andrej Krajnc 

Gvatemala 2 Kje sva?

Odločila sva se, da poizkusiva z nočnim avtobusom, kar očitno ni bila najbolj uspešna poteza.
Nedaleč od mesta, kjer sva izstopila, je stal avtobus. Mogoče pa je to avtobus, s katerim se bova peljala dalje in mogoče je ravno o tem avtobusu razlagal prej omenjeni šofer, ko ga nisva nič razumela. Sprehodiva se okrog avtobusa, nikjer nobenega, potrkava, nobeden se ne oglasi. Kaj zdaj?
Pomislim na to, kako so naju opozarjali, da je Gvatemala nevarna dežela. Midva sicer nisva imela slabih izkušenj, vendar je tudi res, da nisva izzivala usode tako kot nekateri, o katerih sva slišala, da so jih napadli, oropali, ipd. Spomnim se Antigue, mesta, v katerem obstaja turistična policija, ki spremlja turiste ob ogledih turističnih zanimivosti, ki so na nevarnih mestih. Kdo bi lahko tu nama pomagal, če še tega ne veva, kje sva.
Andrej Krajnc
(se nadaljuje) 

Gvatemala: Čakanje na avtobus

"Tukaj", reče šofer avtobusa. Jasna in jaz izstopiva. Nočni avtobus iz Nebaja torej le ne gre do Huehuetenanga, kot so nama rekli. Ne da bi si to želela, sva ob dveh ponoči obtičala na križišču, sredi ničesar, nedaleč od vasice, o kateri ni bilo na zemljevidu ne duha ne sluha. 
Kje sploh sva?
Prejšnjih nekaj dni sva preživela v Nebaju, vasici v severnem delu Gvatemale, ki je od prve asfaltne ceste oddaljena kakšni dve uri vožnje. Ker nisva imela časa, sva hotela čimprej priti nazaj v Mehiko. 
Glede na to, da znava špansko le nekaj besed, je bilo težko dobiti kakršnokoli informacijo o prevozih iz Nebaja, do katerega sicer vsak dan pride le nekaj avtobusov. Nekateri so govorili, da se da priti direktno do Huehuetenanga, drugi so nekaj skomigovali z rameni, tako da nisva vedela, kaj narediti. 
Andrej Krajnc iz Maribora
(se nadaljuje) 

Amerika, Camper Park

Po tednu dni bivanja v San Franciscu smo najeli precej razmajan camper. Kljub temu je bil to naš daleč največji strošek, saj je stal okrog 100$ na dan, vendar nam nato ni bilo potrebno plačevati prenočišč v motelih. Zato pa smo morali včasih prenočiti v t. i. RV parkih (to so nekakšni kampi za camperje). RV parki pa stanejo zelo različno. 
Najcenejši so v Las Vegasu za manj kot 25$ na dan, najdražji pa stanejo lahko tudi 50$ na dan. Seveda smo mi običajno prijavili le 2 ali 3 ljudi, saj je potrebno za vsakega dodatnega potnika doplačati tudi po 5$. Ti kampi lahko ponujajo poleg kopalnic s toplo vodo tudi jacuzzi, bazen, biljard, lahko pa so tudi napol ciganski. Cena tu nima kakšnega posebnega vpliva. 
Velikokrat smo prenočevali zastonj na počivališčih ob avtocesti, ki so po večini zelo dobro urejena, ni pa dovoljeno prenočevati na parkiriščih ali kar na ulici. Cena bencina pa je spet zelo različna. Za nas je bilo nerazumljivo, da imata bencinski črpalki, ki sta le kakšnih 20m narazen, tudi do 10% različno ceno. Tudi črpalke iste naftne družbe imajo različno ceno bencina. Na zahodni obali je cena navadnega bencina povprečno 2,5$/ galono v Teksasu pa je najnižja cena tudi le 1.8 $/ galono.

LP Borut Hudobivnik

ZDA nacionalni parki 4 Ceste



Priporocam tudi, da se drzite predpisov hitrosti na avtocestah, kljub temu, da vas bo srce mocno (in to res mislim mocno) bolelo. V drzavi New York je najvecja omejitev 55 miljev/h, kar je cca. 90km/h in to po lepo asfaltirani tripasovnici. Le redko kateri gre hitreje. 
Najvecja omejitev je v drzavi Nevada, kjer je v bistvu sama puscava in cesta in je 70mph/h, kar je cca. 110km/h, pa tudi v drzavi Montana, ce me spomin ne vara 80mph/h, kar je cca. 130km/h. Zato ne racunajte na voznjo a la Slovenec.
Zakoni veljajo tudi v nacionalnih parkih, npr. v Yellowstonu je tocno doloceno, kje se lahko gibljete, to ni ameriska kaprica, ampak je to zaradi tega, ker je tam mocno dejavna podzemeljska aktivnost, zveplene in vodne pare, preperela tla, ki samo cakajo, da se uderejo, podzemeljski kisli (zveplena in druge kisline) potocki ipd., tako, da je to potrebno upostevati zaradi lastne varnosti.
Nina