Vsak dan smo si pogledal otok ali dva in 2-3 ure snorkal. Snorklajnje je blo res dozivetje. Na enem izmed otoku imas priloznost plavati med morskimi
levi, kar je cudovito. Gledajo ti v oci, delajo prevale, se igrajo s tabo, nekateri te preganjajo - en velik samec me ni glih ljubil, en mali levcek se je celo pustil dotaknit - drugace se zivali ne smes dotikat. Drugje plavas nad morskim psom, ribami, morskimi skati itd. - baje je potapljanje cudovito. Sam nisem probal, ker ne smem zaradi problemov s pritiskom.
Vsak otok je nekaj posebnega - zivalsko ali geolosko.
Moram priznat, da je na otokih veliko turistov vendar to ne moti. Priporocam
pa nekaj. Ce si mlad ne kupi drazjega colna kot je visja turisticna klasa
(ze ta je vprasljiva), ker bos pristal med samimi starejsimi. Mislim, da to
ni glih dober obcutek, ali pac??
Matjaz
(se nadaljuje)
Peru, Ekvador Galapagos 2
In zacelo se je nekaj kar lahko sedaj trdim, da je najlepse kar sem kdajkoli dozivel.
Moj coln se je imenoval Yolita in je bil turisticne klase. Poti glih ne bom opisoval, smo pa videl vse najvecje znamenitosti. Vse skupaj je trajal 8 dni. Mislim, da se manj ne splaca. Razlogi zakaj je bilo tako lepo:
- ladja (majhna vendar lepa),
- vodic (eden najboljsih kar sem jih dosedaj videl - govoril je glih dovolj in nas spravljal v smeh),
- sopotniki (trije svicarji, Izraelec, Nemca, Islandka, Belgijka, Americana, Kanadcanka nato pa so se malo zamenjal in smo dobil se svedinjo, anglezinjo in 4 Nizozemce - internacionalna zasedba),
- posadka(vedno nasmejana)
- kuhar (futer je bil odlicen in vsak dan drugacen)
- vreme (sonce 8 dni, vcasih je blo prevroce)
- zvezdnato nebo (razen prve noci sem vedno spal na palubi pod zvezdami, kar je neverjeten obcutek)
- IN SEVEDA ZIVALI. Videl smo vse mogoce (za nekatere nimam blage veze kaksna so slovenska imena): morske leve, morske in zemeljske iguane, ptice - masked boobies, blue footed boobies, frigate birds, pelikane, albatrose,...., zelve (tudi morske), pingvine, delfine, morske pse, skate, razlicne ribe, flamingote, rake itd.
Matjaz (se nadaljuje)
Moj coln se je imenoval Yolita in je bil turisticne klase. Poti glih ne bom opisoval, smo pa videl vse najvecje znamenitosti. Vse skupaj je trajal 8 dni. Mislim, da se manj ne splaca. Razlogi zakaj je bilo tako lepo:
- ladja (majhna vendar lepa),
- vodic (eden najboljsih kar sem jih dosedaj videl - govoril je glih dovolj in nas spravljal v smeh),
- sopotniki (trije svicarji, Izraelec, Nemca, Islandka, Belgijka, Americana, Kanadcanka nato pa so se malo zamenjal in smo dobil se svedinjo, anglezinjo in 4 Nizozemce - internacionalna zasedba),
- posadka(vedno nasmejana)
- kuhar (futer je bil odlicen in vsak dan drugacen)
- vreme (sonce 8 dni, vcasih je blo prevroce)
- zvezdnato nebo (razen prve noci sem vedno spal na palubi pod zvezdami, kar je neverjeten obcutek)
- IN SEVEDA ZIVALI. Videl smo vse mogoce (za nekatere nimam blage veze kaksna so slovenska imena): morske leve, morske in zemeljske iguane, ptice - masked boobies, blue footed boobies, frigate birds, pelikane, albatrose,...., zelve (tudi morske), pingvine, delfine, morske pse, skate, razlicne ribe, flamingote, rake itd.
Matjaz (se nadaljuje)
Ekvador Galapagos
Tole je na kratko pot, ki sva jo prepotovala skupaj.
To so bili tudi
moji prvi dnevi samostojnega potovanja. Je drugace, vendar ima tudi to svoje prednosti.
Dan po tistem, ko sva se poslovila sem imel letalo za na
Galapagos. Prvo kar obcutis je luft. Totalno drugace - vroce in vlazno. Sel
sem v Puerto Ayora si poiskat coln. Se prej pa sem se odlocil, da je cas za
nekaj dni pocitka.
Najti coln ni problem in tudi cene so veliko boljse kot V
Quito - ju.
Medtem, ko sem cakal na coln sem sel obiskat se Darwinovo
raziskovalno
postajo kjer se trudijo obnovit zelvjo populacijo. Imajo
tudi nekaj iguan
vendar so zelve glavna atrakcija - se posebno Osamljeni
George, ki je zadnji
pripadnik svoje vrste. Za najdbo sorodne samice je
razpisana nagrada 10.000
USD. Imel sem sreco, da se zdaj glih parijo in tudi
naletel na dva samca!!!,
ki sta nekaj poskusala ampak nekako ni ratal - le
zakaj???. So prav smesni,
ko se spravljajo k stvari - vse zgleda kot super slow
motion posnetek. Nato
sem sel se obiskat Tortuga bay kjer sicer ni zelv je pa
zato ogromno morskih
iguan. Eno sem celo pohodo - zascitna barva jih res
skrije. Najvecje so
dolge nekje do 70cm z repom vred.
Na coln sem sel preteklo nedeljo. Se prej pa skoraj
zamudil. Tip, ki mi je
prodal turo mi ni povedal, da bo strajk in da bo cesta
zaprta. Sem imel
sreco, da sem naletel na tri vodice, ki so tako kot jaz
moral priti do
pristanisca na drugem otoku in so me zapeljal. Policija
je k sreci spucala
cesto.
Matjaz (se
nadaljuje)
Peru, Ekvador 6 "policija"
Govoril sem samo 4 minute ostalo je priletelo od nekod. Ta je poslal neko zensko in potem, ko ta ni
nic dosegla se je ta debeli prasic zacel nekaj dret in pametnega delat. V tem trenutku mislim, da nas je ze blo deset v restavraciji in vsi smo mel kaj za povedat - kaos. Potem so rekl, da lahko placava samo vecerjo s kesom in greva. Placava in ta debeli si premisli.
Pol sva mela pa dost. Zahtevala sva policijo in "policija" je prisla - placani varnostniki, ki jih srecas na ulici. Jih sploh pogledala nisva, ker je bilo prevec ocitno - vsak je imel drugacno uniformo. Ta debeli je mislil, da se bova policije ustrasla. Se je pa zgodil glih obratno. Maja je zacela govorit o ropu, kar pa prascu ni disalo, ker je tukaj navada, da gredo vsi v zapor dokler se stvar ne razisce(vsaj mislim, da je tako). Se posebej se je ustrasil upravitelj hotela, ki je takoj ponudil boljse placilne pogoje. Na koncu so telefonski klic zglihal na 8 dolarjev in sva lahko sla. Jim je pa uspelo pokvarit zelo lep vecer.
In sedaj zakaj se je to zgodilo. Nisva bila pravilno oblecena in
restvracija je bila prazna. Naslednji dan je oce klical na banko kjer so
potrdil, da so trikrat odobril placilo - TUKAJ NE SMES NIKOMUR VERJET.
Naslednji dan pa sva se poslovila. Se prej sva sla pogledat na ekvator -nic
posebnega. Maja je sla nazaj v Vilcabambo si spocit jaz pa na Galapagos.
Domov je prisla 1. maja in se sedaj zopet privaja domacemu okolju - baje je
pravi culture shock, ko se takole vrnes.
Matjaz
(se nadaljuje)
nic dosegla se je ta debeli prasic zacel nekaj dret in pametnega delat. V tem trenutku mislim, da nas je ze blo deset v restavraciji in vsi smo mel kaj za povedat - kaos. Potem so rekl, da lahko placava samo vecerjo s kesom in greva. Placava in ta debeli si premisli.
Pol sva mela pa dost. Zahtevala sva policijo in "policija" je prisla - placani varnostniki, ki jih srecas na ulici. Jih sploh pogledala nisva, ker je bilo prevec ocitno - vsak je imel drugacno uniformo. Ta debeli je mislil, da se bova policije ustrasla. Se je pa zgodil glih obratno. Maja je zacela govorit o ropu, kar pa prascu ni disalo, ker je tukaj navada, da gredo vsi v zapor dokler se stvar ne razisce(vsaj mislim, da je tako). Se posebej se je ustrasil upravitelj hotela, ki je takoj ponudil boljse placilne pogoje. Na koncu so telefonski klic zglihal na 8 dolarjev in sva lahko sla. Jim je pa uspelo pokvarit zelo lep vecer.
In sedaj zakaj se je to zgodilo. Nisva bila pravilno oblecena in
restvracija je bila prazna. Naslednji dan je oce klical na banko kjer so
potrdil, da so trikrat odobril placilo - TUKAJ NE SMES NIKOMUR VERJET.
Naslednji dan pa sva se poslovila. Se prej sva sla pogledat na ekvator -nic
posebnega. Maja je sla nazaj v Vilcabambo si spocit jaz pa na Galapagos.
Domov je prisla 1. maja in se sedaj zopet privaja domacemu okolju - baje je
pravi culture shock, ko se takole vrnes.
Matjaz
(se nadaljuje)
Peru, Ekvador 5 Quito
In je zopet prisel Quito. IN najbolj bedasta stvar do sedaj. Za zadnjo skupno vecerjo sva se odlocla, da greva jest v bolj nobl restavracijo.
Odlocla sva se za svicarski hotel. Razgled je bil super, hrana odlicna, da o vinu sploh ne govorim (prvic po treh mesech sva probala vino). Potem pa se je zakompliciralo. Placal sem z kartico in vse lepo podpisal nato pa se natakar spomne, da bi rad avtorizacijo. In te baje ni blo. Klical so na mastercar v Ekvadorju kjer mi je gospod rekel, da moja kartica ni veljavna v Ekvadorju - isti dan sem placal vec kot 500 USD z njo.
In sva malo posumla -
tisto ziher ni bil Mastercard. Pol sem rekel naj klicejo v centralo v ZDA.
Mi dajo telefon in glej ga zlomka -zenska ne zna govorit anglesko. Pol
koncno dobim nekoga - vragsigavedi koga - ki zna anglesko. In ta trdi,da
moram klicat v Slovenijo. Mi je dala stevilko banke se z obmocno kodo 061.
Pol se je pa zacel kreg, ker je ocitno slo za prevaro. Zahtevala sva sefa,
ki je sedel za sosednjo mizo, ker so nama naenkrat zaracunal se telefonske
klice. Za "15" minut so zahteval 70 dolarjev.
Matjaz (se nadaljuje)
Odlocla sva se za svicarski hotel. Razgled je bil super, hrana odlicna, da o vinu sploh ne govorim (prvic po treh mesech sva probala vino). Potem pa se je zakompliciralo. Placal sem z kartico in vse lepo podpisal nato pa se natakar spomne, da bi rad avtorizacijo. In te baje ni blo. Klical so na mastercar v Ekvadorju kjer mi je gospod rekel, da moja kartica ni veljavna v Ekvadorju - isti dan sem placal vec kot 500 USD z njo.
In sva malo posumla -
tisto ziher ni bil Mastercard. Pol sem rekel naj klicejo v centralo v ZDA.
Mi dajo telefon in glej ga zlomka -zenska ne zna govorit anglesko. Pol
koncno dobim nekoga - vragsigavedi koga - ki zna anglesko. In ta trdi,da
moram klicat v Slovenijo. Mi je dala stevilko banke se z obmocno kodo 061.
Pol se je pa zacel kreg, ker je ocitno slo za prevaro. Zahtevala sva sefa,
ki je sedel za sosednjo mizo, ker so nama naenkrat zaracunal se telefonske
klice. Za "15" minut so zahteval 70 dolarjev.
Matjaz (se nadaljuje)
Peru, Ekvador Otavalo
Pol pa so se zacel problemi. Prisel je Quito. Najprej sva izvedela, da Majine karte za domov ne moreva podaljsat ceprav so nama doma zagotovil, da
je vse zrihtano. Porabla sva tri dni, prosla, klicarla, pisala razlicnim ljudem in na koncu je vse skupaj zrihtala sefica KLM tukaj. Ce ne, bi morala
kupit novo karto, ki stane tukaj 1000 USD. Naslednji problem je bila viza za Panamo, ki jo upam dobim jutri. Viza stane 60 dolarjev plus, ce zelis da vse skupaj ne traja dva tedna do en mesec, se 4 USD, da lahko gospod ambasador poklice v Panamo. Drugace "baje" ne sme klicat. Slovenci rabimo posebno vizo, ki jo nucajo tudi Srbi, Iranci, Iracani, Libijci, ... Nase zunanje
ministrstvo bi se res lahko malo bolj potrudlo. Nadalje sem ugotovil, da mi
manjkajo ceki. Kdo, kje, kdaj mi jih je vzel, ne vem. Verjetno iz kaksnega
sefa - sola za naprej.
Po treh dneh sva sla v Otavalo - najbolj znano trznico v juzni ameriki. Z
razlogom, ker je res nekaj posebnega. Kupis lahko vse - tudi prasica al
kuro, ce hoces. Tu sva tudi opravla nakupe - visece mreze, puloverji, neke
male stvari. Maja je verjetno zgledala, ko mula ko je prisla domov.
Naslednji dan sva se hotla se malo sprehodit po vaseh, vendar sva bila
psihicno in fizicno unicena.
Matjaz (se nadaljuje)
je vse zrihtano. Porabla sva tri dni, prosla, klicarla, pisala razlicnim ljudem in na koncu je vse skupaj zrihtala sefica KLM tukaj. Ce ne, bi morala
kupit novo karto, ki stane tukaj 1000 USD. Naslednji problem je bila viza za Panamo, ki jo upam dobim jutri. Viza stane 60 dolarjev plus, ce zelis da vse skupaj ne traja dva tedna do en mesec, se 4 USD, da lahko gospod ambasador poklice v Panamo. Drugace "baje" ne sme klicat. Slovenci rabimo posebno vizo, ki jo nucajo tudi Srbi, Iranci, Iracani, Libijci, ... Nase zunanje
ministrstvo bi se res lahko malo bolj potrudlo. Nadalje sem ugotovil, da mi
manjkajo ceki. Kdo, kje, kdaj mi jih je vzel, ne vem. Verjetno iz kaksnega
sefa - sola za naprej.
Po treh dneh sva sla v Otavalo - najbolj znano trznico v juzni ameriki. Z
razlogom, ker je res nekaj posebnega. Kupis lahko vse - tudi prasica al
kuro, ce hoces. Tu sva tudi opravla nakupe - visece mreze, puloverji, neke
male stvari. Maja je verjetno zgledala, ko mula ko je prisla domov.
Naslednji dan sva se hotla se malo sprehodit po vaseh, vendar sva bila
psihicno in fizicno unicena.
Matjaz (se nadaljuje)
Peru, Ekvador 3
Da ne bi slucajno kaj pocival smo se odlocil, da gremo naprej v Banos. Tu
smo pa res migal. Prvi dan sprehod po okoliskih hribih, kjer smo se skor
zgubil. Punce so to ponovile cez dva dni z eno razliko - kuple so si Pina
Colado. Se ga nacukale, pol pa prisle v dolino meni tezit. Na koncu sem celo
lahko poskusil pijaco. Drugi dan pa je bil odlicen. Najel smo bicikle in sli
na 70km pot do Puya. Hvalabogu, da je bilo vecino navzdol. Pod rit smo si
dal plenice, beri majce, in iz strani zgledal kot Jaka Racmani. Glih kaj
velik ni pomagal. Zaradi prevec migaja so se Svicarki gleznji vneli. In sva
bila zopet sama na poti.
Sla sva na laguno Quilotoa. Ta plac pa je res vreden obiska. Laguna se
namrec nahaja v srediscu kraterja. Razgled je fantasticen, voda pa baje
mrzla. Nekateri so se celo kopal. Tukaj sva kupla tudi poseben spominek -
sliko, ki je narisana na ovcji kozi.
Matjaz (se nadaljuje)
smo pa res migal. Prvi dan sprehod po okoliskih hribih, kjer smo se skor
zgubil. Punce so to ponovile cez dva dni z eno razliko - kuple so si Pina
Colado. Se ga nacukale, pol pa prisle v dolino meni tezit. Na koncu sem celo
lahko poskusil pijaco. Drugi dan pa je bil odlicen. Najel smo bicikle in sli
na 70km pot do Puya. Hvalabogu, da je bilo vecino navzdol. Pod rit smo si
dal plenice, beri majce, in iz strani zgledal kot Jaka Racmani. Glih kaj
velik ni pomagal. Zaradi prevec migaja so se Svicarki gleznji vneli. In sva
bila zopet sama na poti.
Sla sva na laguno Quilotoa. Ta plac pa je res vreden obiska. Laguna se
namrec nahaja v srediscu kraterja. Razgled je fantasticen, voda pa baje
mrzla. Nekateri so se celo kopal. Tukaj sva kupla tudi poseben spominek -
sliko, ki je narisana na ovcji kozi.
Matjaz (se nadaljuje)
Peru, Ekvador 2
Prva postaja - Loja in Vilcabamba. To je bil en smotan dan. Imel sem
probleme s policijo zaradi ene preklete b.., ki me je nategnala za 1 dolar.
Zgodbo raje povem doma v celoti - sem pa prvic na poti zivce zgubo. Se prej
pa sem se skregal s taksistom - najprej rece eno pol pa zahteva drugo.
PREKLET SLAB ZACETEK. Je bla pa vsaj Vilcabamba pomirjajoca. Za 7 USD sva
dobla hostal z zajtrkom in vecerjo - do sedaj najlepsi hostal in tudi
verjetno najcenjsi glede nato kolko hrane sva jim zazrla. Probala sva tudi
jahanje. Je blo super, ceprav je dve uri dezevalo, pa rit je pol se tri dni
bolela. Tukaj sva tudi spoznala svicarko s katero smo bli skupaj okol deset
dni.
Naslednja postaja Riobamba. Hotla sva iti pogledat Hudicev nos - gre se z
vlakom vendar le-tega ni bilo, ker je veliko dezevalo in je baje zalilo
progo. S tem dezom je kar nekaj problemov, se posebej na obali kjer so
velike poplave - temu pravijo Vrata El Nina. Kaj je El NIno pa mislim, da
tak vecina ve. Namesto tega smo sli hodit pod vznozje najvisje gore v
Ekvadorju - Chimborazu. Zenske so se tako bale mraza, da so se kalorifer
nafehtale.
Matjaz (se nadaljuje)
probleme s policijo zaradi ene preklete b.., ki me je nategnala za 1 dolar.
Zgodbo raje povem doma v celoti - sem pa prvic na poti zivce zgubo. Se prej
pa sem se skregal s taksistom - najprej rece eno pol pa zahteva drugo.
PREKLET SLAB ZACETEK. Je bla pa vsaj Vilcabamba pomirjajoca. Za 7 USD sva
dobla hostal z zajtrkom in vecerjo - do sedaj najlepsi hostal in tudi
verjetno najcenjsi glede nato kolko hrane sva jim zazrla. Probala sva tudi
jahanje. Je blo super, ceprav je dve uri dezevalo, pa rit je pol se tri dni
bolela. Tukaj sva tudi spoznala svicarko s katero smo bli skupaj okol deset
dni.
Naslednja postaja Riobamba. Hotla sva iti pogledat Hudicev nos - gre se z
vlakom vendar le-tega ni bilo, ker je veliko dezevalo in je baje zalilo
progo. S tem dezom je kar nekaj problemov, se posebej na obali kjer so
velike poplave - temu pravijo Vrata El Nina. Kaj je El NIno pa mislim, da
tak vecina ve. Namesto tega smo sli hodit pod vznozje najvisje gore v
Ekvadorju - Chimborazu. Zenske so se tako bale mraza, da so se kalorifer
nafehtale.
Matjaz (se nadaljuje)
Peru, Ekvador Huanchaco
Serbus!! Kako kej nasa drzavica na drugem koncu sveta???
Zdele pa se ze res en lep cajt nisem oglasil. Ni blo
cajta ali pa volje.
Najvecja sprememba je, da sedaj potujem sam, ker je Maja
ze doma in uziva ob goveji zupci in Merloteku...
Najprej kako je bilo, ko sva bila se skupaj.
Po Huarazu sva sla v Huanchaco na obali, ker so ostali
popotniki ta plac zelo priporocal. Glih kaj posebnega ni - plavat ne mores,
za deskat tudi ni, nocnega zivljenja tudi ne tak, da ne vem glih za kaj ga
tudi Lonely planet priporoca. Od tam pa direkt v Ekvador - severni Peru ni
posebej zanimiv razen ce imas rad rusevine.
Ekvador je pa druga pesem. Prvo kot prvo imajo sedaj
dolar kar je bedasto.
Drzava je res ratala draga glede na to, da je se pred
dvema letoma bila najcenejsa v juzni
ameriki. Ni pa tako hudo kot nekateri doma trdijo. Se posebej so dragi kakrsnikoli izleti z agencijo - v
primerjavi s Perujem placas dvakratno.
Matjaz (se
nadaljuje)
Čile, Bolivija, Peru, Ekvador
Bolivija je bila spet polna dozivetji. Ogledi rudnikov-Potosi, pa glavnega mesta - Sucre, La Paza, Copacabana (mogoce sem kaj izpustila). Na poti je bilo zanimivo in vcasih malce neprijetno, ker smo obticali po 5 ur zaradi kaksnega plazu ali podobno. Na sploh pa so v Boliviji poti neasfalitrane tako, da je voznja vedno bolj ali manj kaskaderska. Po ogledu jezera Titike (Isla del Sol, Isla dela Luna) smo odsle v Peru.
Odlocitev je bila, da si se ogledamo plavajoce otocke (s Perujske strani) in nato odhitimo v Cusco. Nacrt se je malo upocasnil,ker nam je vmes mocno zbolela ena od popotnic, tako da je morala obiskati tamkajsno bolnico (no coment) in tam preziveti kar dva dni. Potovalna bolezen: zelodcni problemi, visoka vrocina, dijareja in dehidracija (dobila je kar tri infuzije zaradi dehidracije). Sedaj je po eno tedenski dijeti ze zdrava kot riba. V Cusco smo seveda prisle, od tam pa nadaljevale pot na Machu Pichu, ki so nam ga ravno na dan, ko smo se vzpenjale, dvakratno podrazili (za studente 10 USD, za ostale 20 USD). V Cuscu smo bile se v pet clanski zasedbi, potem pa smo sle v razlicne poti (ostale tri protidzugli - Iquitos, medve proti Ekvadorju).
Ogledali sva si Nasco, Ico, Pisco in Limo (v kateri nisva utrpele nobene neprijetne dogodivscine, kot najine tri prijatelice, ki so bile v tem mestu ob denar, potni list in kar je najbolj pomembno ob dnevnik). Iz Lime sva nadaljevale pot proti Ekvadorju.
Po 32 urni voznji in razlicnih pripetljajih na mejnem prehodu (Tumbes), sva si privoscile oddih v obmorskem mestecu Montanita, ki je pravi raj za surfarje, pa tudi navadni kopalci lahko pridejo na svoj racun, saj je voda prijetno topla in popldne ne prevec valovita. Domacini so nama pokazali se lep plazo (eno uro voznje od Montanite proti severu) Playita, ki je spominjala na film Plaza (seveda brez glavnega akterja). Potem pa je bil cas, da pogledava kako zgleda dzungla oz. dezevni gozd. Izhodiscna tocka je bil Banios, od koder sva odsle na tro dnevno turo v Puyo. Zivali sicer nismo videli v naravi (smo jih pa v bljiznem zivalskem vrtu), smo pa videli obilno rastje, ki v nasih drzavah krasi dnevne sobe. Bili smo tudi pri indijanski druzini in potovali po reki s kajakom.
Sedaj se nahajave v Quitu, kjer so cene precej visoke in kjer je treba zelo paziti, kje se ponoci potikas (najbolje je ostati v hostlu in deliti dozivetja in izkusnje z ostalimi popotniki).
To je bilo na kratko vse o najinem potovanju! (Ce Vas kaj posebno zanima, bova z veseljem odgovorile, ce bo seveda v najini moci.)
Eva, Ksenija
Odlocitev je bila, da si se ogledamo plavajoce otocke (s Perujske strani) in nato odhitimo v Cusco. Nacrt se je malo upocasnil,ker nam je vmes mocno zbolela ena od popotnic, tako da je morala obiskati tamkajsno bolnico (no coment) in tam preziveti kar dva dni. Potovalna bolezen: zelodcni problemi, visoka vrocina, dijareja in dehidracija (dobila je kar tri infuzije zaradi dehidracije). Sedaj je po eno tedenski dijeti ze zdrava kot riba. V Cusco smo seveda prisle, od tam pa nadaljevale pot na Machu Pichu, ki so nam ga ravno na dan, ko smo se vzpenjale, dvakratno podrazili (za studente 10 USD, za ostale 20 USD). V Cuscu smo bile se v pet clanski zasedbi, potem pa smo sle v razlicne poti (ostale tri protidzugli - Iquitos, medve proti Ekvadorju).
Ogledali sva si Nasco, Ico, Pisco in Limo (v kateri nisva utrpele nobene neprijetne dogodivscine, kot najine tri prijatelice, ki so bile v tem mestu ob denar, potni list in kar je najbolj pomembno ob dnevnik). Iz Lime sva nadaljevale pot proti Ekvadorju.
Po 32 urni voznji in razlicnih pripetljajih na mejnem prehodu (Tumbes), sva si privoscile oddih v obmorskem mestecu Montanita, ki je pravi raj za surfarje, pa tudi navadni kopalci lahko pridejo na svoj racun, saj je voda prijetno topla in popldne ne prevec valovita. Domacini so nama pokazali se lep plazo (eno uro voznje od Montanite proti severu) Playita, ki je spominjala na film Plaza (seveda brez glavnega akterja). Potem pa je bil cas, da pogledava kako zgleda dzungla oz. dezevni gozd. Izhodiscna tocka je bil Banios, od koder sva odsle na tro dnevno turo v Puyo. Zivali sicer nismo videli v naravi (smo jih pa v bljiznem zivalskem vrtu), smo pa videli obilno rastje, ki v nasih drzavah krasi dnevne sobe. Bili smo tudi pri indijanski druzini in potovali po reki s kajakom.
Sedaj se nahajave v Quitu, kjer so cene precej visoke in kjer je treba zelo paziti, kje se ponoci potikas (najbolje je ostati v hostlu in deliti dozivetja in izkusnje z ostalimi popotniki).
To je bilo na kratko vse o najinem potovanju! (Ce Vas kaj posebno zanima, bova z veseljem odgovorile, ce bo seveda v najini moci.)
Eva, Ksenija
Choquecancha Peru
Slabe ceste, ponekod zevajo prepadi (moram omeniti, da so
šoferji precej izurjeni), ogromno prahu na ovinkih, ki se zajeda v kožo-hvala
bogu, da imam kontaktne lečke, s katerimi imam vse več problemov, ko moram
odstranjevati prah izpod njih. Ampak, to je življenje in tega se moraš
navaditi.
Do vasi vozijo le kamioni, če imaš srečo lahko sediš na
hrapavih deskah ali na tovoru, ki ga prevažajo domačini do bližnje vasi. Zelo
udobna vožnja moram reči. To pa je sedaj šala. Vsakih nekaj metrov me je
dvignilo z desk za približno pol metra, včasih sem pristala na ubogem senoru,
ki me je pogledal izpod obrvi. Zdaj pa me bo ''vsejkal'', sem zmeraj pomislila.
''Disculpe senor'' se je zaslišalo iz mojih prahu polnih ustnic. Senor ni
reagiral.
Počasi smo se bližali mestu Calca, ki je od Cusca
oddaljeno slabo uro. Komaj sem se ''skobacala'' iz prahu in natovorjenega
kamiona. Oh, moje obolele okončine in vsa moja energija, ki je bila na ničli.
Ali mi je treba tega, sem pomislila?! In v istem trenutku se je oblaček nad mojo
prašno glavo razblinil. Začutila sem veselje in zadoščenje. Zopet so za mano
čudoviti dnevi, ki sem jih preživela v tej idilični vasi s prečudovitimi
ljudmi. Res pravi balzam za živce...
Dana Krajnc.
Peru Choquecancha 3
Ampak, kjer so živalske kože, so tudi bolhe. Te majhne, drobcene živalce so me popikale po vsem telesu. Le kako si dovolijo napadati ''gringo''? Verjetno se te živalce že dolgo časa niso srečale z ''belim mesom'' in so izkoristile priložnost. HAM. Naj bo, oprostim jim.
V tej sobi, kjer sva spali s profesorico je tudi postavljen oltar s križem in suhim cvetjem, poleg pa prežita dve čisto pravi človeski lobanji dedka in babice te družine. Malce me je stisnilo pri duši, ko sem ju zagledala, kasneje pa sem skoraj pozabila na njiju. No, včasih, ko sem šla ponoči opravljati svoje zadeve, kar pa je bilo pogosto, ker je bilo zelo hladno, sem pomislila, če ju bom pogledala, se mi bosta ''zarežali'' z rdečimi očmi in s šklepetajočimi zobmi (sicer sta bili bolj ali manj brez zob). V sobi pa popolna tema. Brrrrr...
Seznanila sem se tudi z običaji in z glasbenimi instrumenti te vasi. Večinoma uporabljajo flavte, narejene iz lesa in plastike, bandurrio in charango-strunski glasbili ter boben. Ti instrumenti ob skupnem izvajanju pričarajo zanimive zvoke. Zanimive zato, ker instrumenti niso popolnoma natančno uglašeni. Vendar to daje svojstven čar, ki je tako značilen za to glasbo.
Mladi fantje ob večerih igrajo in plešejo na vsakem vogalu vasi. Glasbo izvajajo s flavtami in bobnom, ki se razlega po vsej vasi in vabijo samska dekleta na ples. Oblečeni so v tipična oblačila-dekleta v manto, pollero-krinolina, ojotas-sandali, na glavah nosijo polcilindre, fantje pa nosijo ponche, prav tako imajo obute ojotas, na glavah pa klobuke. Vožnja iz Cusca do Choquecanche traja 5 do 7 ur in je precej naporna.
V tej sobi, kjer sva spali s profesorico je tudi postavljen oltar s križem in suhim cvetjem, poleg pa prežita dve čisto pravi človeski lobanji dedka in babice te družine. Malce me je stisnilo pri duši, ko sem ju zagledala, kasneje pa sem skoraj pozabila na njiju. No, včasih, ko sem šla ponoči opravljati svoje zadeve, kar pa je bilo pogosto, ker je bilo zelo hladno, sem pomislila, če ju bom pogledala, se mi bosta ''zarežali'' z rdečimi očmi in s šklepetajočimi zobmi (sicer sta bili bolj ali manj brez zob). V sobi pa popolna tema. Brrrrr...
Seznanila sem se tudi z običaji in z glasbenimi instrumenti te vasi. Večinoma uporabljajo flavte, narejene iz lesa in plastike, bandurrio in charango-strunski glasbili ter boben. Ti instrumenti ob skupnem izvajanju pričarajo zanimive zvoke. Zanimive zato, ker instrumenti niso popolnoma natančno uglašeni. Vendar to daje svojstven čar, ki je tako značilen za to glasbo.
Mladi fantje ob večerih igrajo in plešejo na vsakem vogalu vasi. Glasbo izvajajo s flavtami in bobnom, ki se razlega po vsej vasi in vabijo samska dekleta na ples. Oblečeni so v tipična oblačila-dekleta v manto, pollero-krinolina, ojotas-sandali, na glavah nosijo polcilindre, fantje pa nosijo ponche, prav tako imajo obute ojotas, na glavah pa klobuke. Vožnja iz Cusca do Choquecanche traja 5 do 7 ur in je precej naporna.
Dana Krajnc.
(se nadaljuje) Choquecancha 2
Peru
Ti prijazni ljudje so me povabili, da ostanem pri njih do 25. julija, ko se slavi praznik Patron de Santiago, vendar sem jim razložila, da se moram vrniti v Cusco, ker pričakujem prijatelje iz moje dežele (le kdo bi to bil?), prav tako pa sem se morala udeležiti praznikov, ki so potekali v različnih vaseh in mestih.
Choquecancha je ena izmed redkih vasi, kjer skoraj pri vsaki hiši ženske tkejo mante in ponche. Ta običaj se je ohranil še iz inkovskih časov. Mante in ponche krasijo liki živali, kot npr. kondorji, razne ptice, žabe, metulji,... Ko ženske končajo s tkanjem, te prečudovite izdelke prodajo na tržnicah v mestih.
Možje vstajajo zgodaj, ker jih čaka delo na chacrah, in se vrnejo pozno popoldan. Ženske jim nesejo opoldan malico-krompir, ki je poleg koruze osnovna hrana in chicho-vrsta koruznega piva.
Pri hišah imajo ogromno morskih prašičkov, ki jim prav tako služijo za hrano, tekajo po prostoru, kjer se kuha, južina, pogovarja, skratka kjer se največ zadržuje. Od tekoče hrane največ použijejo kokinega čaja in kave, ki pa je milo rečeno obarvana sladkana voda, vendar vseeno prija vonj po kavi. Kako sem pogrešala pravo mamino kavo. Joooooj.
V vasi Choquecancha, v kateri sem preživela te čudovite dneve ne uporabljajo električne napeljave. Za sobno razsvetljavo jim služijo sveče in petrolejke. V sobi, kjer sem spala, če bi lahko tako poimenovala ta prostor, so tla prekrita z zemljo. Hudo mrzla tla. Zato sem si pod spalno vrečo podložila ovčje kože. Kakšen blagor.
(se nadaljuje)
Ti prijazni ljudje so me povabili, da ostanem pri njih do 25. julija, ko se slavi praznik Patron de Santiago, vendar sem jim razložila, da se moram vrniti v Cusco, ker pričakujem prijatelje iz moje dežele (le kdo bi to bil?), prav tako pa sem se morala udeležiti praznikov, ki so potekali v različnih vaseh in mestih.
Choquecancha je ena izmed redkih vasi, kjer skoraj pri vsaki hiši ženske tkejo mante in ponche. Ta običaj se je ohranil še iz inkovskih časov. Mante in ponche krasijo liki živali, kot npr. kondorji, razne ptice, žabe, metulji,... Ko ženske končajo s tkanjem, te prečudovite izdelke prodajo na tržnicah v mestih.
Možje vstajajo zgodaj, ker jih čaka delo na chacrah, in se vrnejo pozno popoldan. Ženske jim nesejo opoldan malico-krompir, ki je poleg koruze osnovna hrana in chicho-vrsta koruznega piva.
Pri hišah imajo ogromno morskih prašičkov, ki jim prav tako služijo za hrano, tekajo po prostoru, kjer se kuha, južina, pogovarja, skratka kjer se največ zadržuje. Od tekoče hrane največ použijejo kokinega čaja in kave, ki pa je milo rečeno obarvana sladkana voda, vendar vseeno prija vonj po kavi. Kako sem pogrešala pravo mamino kavo. Joooooj.
V vasi Choquecancha, v kateri sem preživela te čudovite dneve ne uporabljajo električne napeljave. Za sobno razsvetljavo jim služijo sveče in petrolejke. V sobi, kjer sem spala, če bi lahko tako poimenovala ta prostor, so tla prekrita z zemljo. Hudo mrzla tla. Zato sem si pod spalno vrečo podložila ovčje kože. Kakšen blagor.
(se nadaljuje)
Choquecancha-vas, v kateri se začuti prvotni način življenja
Peru
Vas Choquecancha se nahaja na vzhodni strani Vzhodne Kordiljere severno od Cusca. Kako idilično obarvana vas. Človek se kar zaljubi v njo.
Hiške so v skupinah raztresene po pobočju, ki ga lepšajo evkaliptusova in borova drevesa. Koze in ovce se pasejo v tropih in iščejo sočno travo, prašiči se sprehajajo po ulicah in zadovoljno krulijo, v daljavi se sliši otroški glas, ženske tkejo mante in ponche-vrsti ženskega in moškega pregrinjala, možje pridno delajo na chacrah-poljih,...
Oh, kako umirjeno življenje, kako drugačno od mestne civilizacije, kakšen balzam za živce,... Ljudje so zelo prijazni. Na ustnicah ''nosijo'' nasmeh, zmeraj ponudijo roko in vabijo v svoje hiše. Večinoma vsi govorijo španski jezik, vsaj moški. Prav tako govorijo jezik quechua, ki je njihov osnovni jezik. Oh, kako mi je všeč ta jezik. Kako se ga želim naučiti, vendar so to samo sanje, ki se ne bodo nikoli uresničile. Zakaj? Preprosto zato, ker je ta jezik zelo zahteven jezik in za moje malce stare ''možgane'' prezahteven. Morda v drugem življenju.
Dana Krajnc.
(se nadaljuje)
Vas Choquecancha se nahaja na vzhodni strani Vzhodne Kordiljere severno od Cusca. Kako idilično obarvana vas. Človek se kar zaljubi v njo.
Hiške so v skupinah raztresene po pobočju, ki ga lepšajo evkaliptusova in borova drevesa. Koze in ovce se pasejo v tropih in iščejo sočno travo, prašiči se sprehajajo po ulicah in zadovoljno krulijo, v daljavi se sliši otroški glas, ženske tkejo mante in ponche-vrsti ženskega in moškega pregrinjala, možje pridno delajo na chacrah-poljih,...
Oh, kako umirjeno življenje, kako drugačno od mestne civilizacije, kakšen balzam za živce,... Ljudje so zelo prijazni. Na ustnicah ''nosijo'' nasmeh, zmeraj ponudijo roko in vabijo v svoje hiše. Večinoma vsi govorijo španski jezik, vsaj moški. Prav tako govorijo jezik quechua, ki je njihov osnovni jezik. Oh, kako mi je všeč ta jezik. Kako se ga želim naučiti, vendar so to samo sanje, ki se ne bodo nikoli uresničile. Zakaj? Preprosto zato, ker je ta jezik zelo zahteven jezik in za moje malce stare ''možgane'' prezahteven. Morda v drugem življenju.
Dana Krajnc.
(se nadaljuje)
Čile, Argentina
Seveda sva poskusila Curanto, tipicna jed - mesanica
skoljk (tudi zvani MAriscos), mesa (piscanca, svinjskega mesa in klobase) ter
morska juhica. Malo sva si ogledala okolico in se z avtobusom odpravila nazaj
proti Puerto Monttu oz severneje do OSorna, kjer naj bi stopala do Argentine.
Odlocila sva se priti v Argentino s stopom. Ker sva
prispela sele zvecer ob 21 v mestece blizu Osorna, kjer naj bi stopala, sva se
odlocila kampirati ob jezeru. Denarja za hostel nisva zelela menjati, niti ga
nisva imela, poleg cekov seveda. Noc je minila dokaj mirno in k sreci ni bilo
dezja, ki je tukaj obicajen in pogost pojav!Zjutraj sva stopala v Argentino.
Ustavil nama je tovornjak, vendar naju je zapeljal le 30 km proti meji. Ostane
se okoli 50 km. Promet je bil zelo redek, 1 avto na 20 minut. Kar pes sva jo
mahala proti meji in stopala mimovozece.
Avtomobilov je bilo toliko, da bi jih lahko prestel na
prste leve roke. Ze kar malo utrujena od enourne hoje z prtljago, sva koncno
dobila stop in to celo do Barilocheja! Oddahnila sva si in sedaj uzivava ob
sladkanju s cokoladami, tipicno za Bariloche, in pogledu na sneg, ki prsi!
Lep pozdrav v Slovenijo,
Tomaž
Čile - Puerto Montta
Puerto Montta |
Obiskala sva tudi toplice los Pozones, umetno narejeni bazeni iz skal in kamenja v naravi sredi gozda z leseno koco kjer se lahko preobleces. Voda ima priblizno 50 stopinj. Kljub temu da smo se kopali do 1 zjutraj v mrazu in dezju, je bilo vroce, dozivetje pa enkratno.
pred odhodom iz Pucona sva se odlocila, da bova poskusila stopati. Kako neverjetno lahko sva prispela s stopom do Puerto Montta! ljudje so zelo prijazni in radi ustavijo. Tako sva prestopala okrog 300 km in se ucila spanscino. Manj srece sva imela pri stopanju iz Puerto Montta do otoka Chiloe in nazaj, natanceje mesta Castro,150km juzno od Puerto Montta, zato sva vzela avtobus. Razlog je bil verjetno v redki gostoti prometa in vremenu. Chiloe je bolj nerazvit del Chila, vendar toliko bolj zanimiv. Znacilni za Castro so palafitosi, lesene hisice na kolih, ki so postavljene ob obali.
(se nadaljuje)
Tomaž
Čile- Argentina
Koncno sva prispela v Argentino, tocneje v Bariloche, mesto kjer zivi okrog 200 slovencev. Pri njih tudi prebivava. Vec o Argentini, ko jo bova zapustila; verjetno bova v Argentini manj kot sva pricakovala, ker je zelo draga, priblizno dvakrat drazja od Cila. Sedaj pa se malo o dozivljajih v Cilu.
Iz Santiaga, sva se z vlakom odpravila na 12 urno pot v Temuco, tam ostala en dan in si organizirala nadaljne potovanje v Pucon, mesto podobno Bohinju, ki ponuja vrsto aktoivnosti kot so trekkingi na vulkane, raftingi, jahanje konjev, ogledi parkov, toplice,... Odlocila sva se za trekking na vulkan Villarica, visok 2847 m. Cena enodnevnega podviga znasa 20 USD. V ceno je vkljucena oprema (topla oblacila in obutev, dereze, cepin, prevozi, vodic,...). Cel vzpon traja okoli 5 ur, za tiste ,ki fizicno niso dovolj pripravljeni pa ne priporocajo, da sploh gredo. Od vznozja pa do vrha je sneg in led, mocan veter in mraz ter mocno sonce. Kar nekaj ljudi se je obrnilo ali koncalo v snegu z zvitim gleznjem. Midva sva poleg francoza osvojila vrh v 4 urah, za nama pa so se vrstile kolone izraelcev, ki so na zacetku podcenjevali vzpon.
(se nadaljuje)
Iz Santiaga, sva se z vlakom odpravila na 12 urno pot v Temuco, tam ostala en dan in si organizirala nadaljne potovanje v Pucon, mesto podobno Bohinju, ki ponuja vrsto aktoivnosti kot so trekkingi na vulkane, raftingi, jahanje konjev, ogledi parkov, toplice,... Odlocila sva se za trekking na vulkan Villarica, visok 2847 m. Cena enodnevnega podviga znasa 20 USD. V ceno je vkljucena oprema (topla oblacila in obutev, dereze, cepin, prevozi, vodic,...). Cel vzpon traja okoli 5 ur, za tiste ,ki fizicno niso dovolj pripravljeni pa ne priporocajo, da sploh gredo. Od vznozja pa do vrha je sneg in led, mocan veter in mraz ter mocno sonce. Kar nekaj ljudi se je obrnilo ali koncalo v snegu z zvitim gleznjem. Midva sva poleg francoza osvojila vrh v 4 urah, za nama pa so se vrstile kolone izraelcev, ki so na zacetku podcenjevali vzpon.
(se nadaljuje)
Med Ekvadorjem in Perujem 3
Poskusava sama zracunat, vendar nama kalkulatroja ne uspe
"spravit v pogon", menjalec pa nama takoj, v eni sekundi spet zracuna
isto cifro. Nekako nama taka enostavna matematicna operacija v tistem kaosu ni
sla, se posebej ker je prevoz v Tumbes cakal samo se na nas. Kasneje ugotovimo,
da je bil kalkulator seveda prirejen, in da je tistih 1,5 solov pac davek na
kaos.
Pravzaprav pa se nam je se dobro godilo. V Peruju smo
kasneje srecali popotnike, ki so preckali isto mejo. Dva sta menjala po super
tecaju 30 USD. Kot prvo, vsak je za 30USD dobil 96 solov (tako je pokazal
kalkulator, namesto 105), od teh 96 solov, je bil pri vsakem bankovec za 50
solov ponarejen, kar sta ugotovila, ko sta hotela placati taksi.
Pravzaprav, na tej meji ti ni potrebno menjati ne solov v
dolarje ne dolarjev v sole. Ze z dolarji lahko placas prevoz do Tumbesa, kjer
kar nekaj menjalnic, ceprav ti menjalci na meji zagotavljajo, da to NE drzi.
(to seveda drzi ce prides v Tumbes v nedeljo ali zvecer).
Lep pozdrav,
Matevz
Naročite se na:
Objave (Atom)