Prvo javljanje iz zahodne poloble.
Let je bil ok. Dolg ampak sam sem ga na sreco vecino
prespal. Za Tino ne vem, ker sem spal.
V soboto zjutraj smo pristali v enem najvecjih mest na
svetu. Mogoce ne po povrsini ampak zagotovo po stevilu prebivalcev. Pravijo, da
jih je okoli 20 miljonov.
Zaenkrat sva spoznala sam center mesta; pravijo mu Centro
Historico. Najdla sva si en 'poceni' (20 evrov na noc) hotel blizu glavnega
trga - Zocalo (ime trga, ne hotela). Prevandrala sva verjetno vse ulice v blizini,
pila raznorazne sokove in jedla zanimivo (ne nujno okusno) hrano. Tina pravi,
da bo spet shujsala, reva izbircna.
Zelo zanimivo je, da zelo malo ljudi govori anglesko (ali
pa nocejo). Zato se trudiva s spanscino. Je jezik, ki gre kar lepo v uho, samo
razumes ne... Osnove ze gredo nekako, ko pa 'zalaufajo' pa samo zabodeno
gledas. Je pa res, da je vsak dan bolje. Meni se vecinoma zdi, da vem, kaj mi
hocejo povedati (Tina pravi, da blefiram, ampak zaenkrat smo se vse zmenili).
Najhuje je bilo pri hrani, ker angleskih menijev vecinoma ne poznajo, v
restavracijah, kjer jih imajo, je pa hrana praviloma zanic. Ampak ne skrbet,
bova prezivela. (Carne pomeni meso, ce se kdo znajde v podobnih tezavah; Pollo
pomeni piscanec, sin pa brez, torej 'sin pollo').
(se nadaljuje)
Luka Batistič