Veslanje skozi pragozd 6

Zjutraj me prebudi dretje ptičev ali opic, kaj pa jaz vem.  Roka je v redu (očitno se je skrb izplačala), otekla noga pa me je prisilila do počitka. Šotor mi smrdi kot poscana postelja (kar v bistvu tudi je), cel dan sem poležaval, namakal oteklo nogo v vodi in urejal opremo, zvečer pa sem se malo kregal z mravljami.
Naslednji dan sem vstal zgodaj, da se izognem mušicam. Ko sem šel preverit, če je s čolnom vse v redu sem skoraj stopil na kačo. Ko sem se vračal po opremo je bila kača še vedno tam. Prav nič se ji ni mudilo zbežati; verjetno je bila strupena. Dvakrat sem mimo nje in tovoril opremo Težko otovorjen sem se ji s težavo izognil, zato sem jo malo pobezal z veslom. Bila je zelo lepa, zgoraj rjava, barve suhega listja, spodaj pa zelena. Naenkrat mi je kača dejala: "Imam moč, da te v trenutku pošljem domov", jaz pa sem ji odvrnil brez posebnega premisleka: "Ne hvala, imam dober čoln, in že plačano letalsko karto."
Napihnem čoln, zložim opremo in odrinem naprej. Nad slapom je reka postala počasna in veslanje užitek.

Vendar se že naslednji dan zopet znajdem sredi brzic. Otekla noga in strah zaradi bencina, ki ga je bilo vse manj sta dovolj dobra izgovora za povratek. Obrnil sem in prespal v taboru pod slapom. Kača je bila še vedno na poti ob slapu. Kaže, da je tam doma.
Naslednji dan sem prespal že v kolibi nad prvimi brzicami. Pot petih dni veslanja proti toku sem brez težave opravil v sedmih urah. Drva so bila preveč mokra, da bi gorela, za kuhanje sem zato porabil še zadnji bencin.
V spodnjem toku ima reka kar nekaj kanalov, izberem napačnega in se znajdem na Orinocu. Okrog polnoči sem že popolnoma obupan in pripravljen, da se prepustim toku in komarjem, pa naj se zgodi karkoli. Rešitev se pojavi v obliki vojaškega patruljnega čolna. Vojaki me v svoji kasarni nahranijo, okopajo, namažejo s kremo za komarje in spravijo spat.
Po zajtrku me vojaki s čolnom spravijo do ceste, kjer ujamem štop do civilizacije. Konec avanture. Od tu naprej so bile venezuelske počitnice bolj konvencionalne. Kakšen teden trekkinga v Andih pod pet tisoč metri visokim Pico Bolivarjem in prav tako kakšen teden veslanja med mangrovami in koralnimi grebeni (tri dni veslanja in preostanek samo poležavanje). LP, Matjaž matjaz. prosen1@guest. arnes. si

Veslanje skozi pragozd 5

Prostor za počitek je naslednji dan manj udoben. Zmatran, po veslanju moram na obali še izsekati prostor za spanje. Ko ugasnem luč, postane pragozd mnogo bolj stvaren. Ob luči ne vidim skozi mrežo za komarje in vse kar prihaja do mene so zvoki živali in vode. V temi se jim pridružijo še mogočni obrisi drevja, ki visi nad mano. Končno sem pogruntal način, postavljanja šotora tako, da ne pušča.
Bencina, s katerim kuham je samo še za dober teden. Pri računanju potrebne količine sem pozabil upoštevati, da bom moral prekuhavati tudi vodo za pitje. Ponoči sem slišal pasti drevo, samo od sebe brez gozdarjev ali buldožerjev. Padlo je, ker je preprosto prišel njegov čas.
Nov dan, stare težave. Pikajoče žuželke pridno vame vbrizgavajo razne viruse, znane in neznane, upam le, da take bolj nedolžne.

(odlomek)

Veslanje skozi pragozd 4

Dan se začne z garanjem. Preklel sem vse, od vesel, ki so se zatikala v liane, pa do indianca, ki mi je predlagal to pot. Potem pa… Pozabil sme že, da po hudem garanju sledi velika nagrada. Tu so brzice prehude, zato iz čolna spustim zrak in ga nesem po poti, ki seka rečni ovinek. Naenkrat se znajdem v čisto drugačnem svetu. Za ovinkom je že prvi trenutek vse čisto drugače. Okoli so hribi, steze po pragozdu prečkajo krojaške mravlje, reka pa je prepredena z brvmi. Nad brzicami najdem slamnato kolibo, kjer zakurim za večerjo in prespim.
4. koraki kurjenja v pragozdu
1. korak: Nasekaj palmovo listje ene veje in tri polena. Čez deset minut ogenj ugasne in pravi "manjana" (jutri).
2. korak: Nasekaj pol metra palmovega listja v višino in ista tri polena. Ko polena zagorijo zelo hitro dodaj še deset polen. Če so polena petdeset metrov stran, to pomeni težave.
3. korak: Ko ogenj zagori ne polivaj vode po njem (niti po nesreči)!!!
4. korak: Izkaže se, da tretji korak ni tako bistven, če imaš pri roki veslo (s pihanjem ne prideš daleč).
Ogenj je kot majhen otrok – ne smeš ga pustiti niti minute samega, kasneje pa kar nekam zagori, kaže da je otrok že velik (zakaja se že tako). Ne najdem vrvic za spalno vrečo, verjetno so ostale kje na stezi. Ogenj je že dovolj velik, tako, da ga lahko pustim in gram iskat vrvice. Napaka! Ko se vrnem je ogenj že skoraj ugasnil. Moj ogenj je kot nekakšen pubertetniški mulc. Vseskozi ga moraš vzpodbujati z veslom in poleni.
Skuham večerjo in pripravim ležišče. Ogenj je že kot en star gospod. V lenem ritmu skrbim zanj on pa me v zameno preveva z dimom in odganja pikajoče žuželke.
(se nadaljuje)

Veslanje skozi pragozd 3

Zbudim se poln energije. Iz nosa mi še teče, vendar me glava ne boli več. Na pot so me pospremili trije Indijanci in vse je šlo kar dobro od rok, dokler se ni reka zožila na slabih 5 metrov, hitrost toka pa se je podvojila. Veslanje tu ni več mogoče, vlečem se za koreninice in veje, na nekaterih mestih pa moram iz čolna in do pasu v vodi vlečem čoln po brzicah naprej. Naenkrat je tok premočan in spodrsne mi v deročo vodo. Prva misel, skoraj instinktivna: za nič na svetu ne spusti vrvi. Nekako se mi uspe zadržati na korenini na katero privežem konec vrvi.spustim se do čolna, zlezem vanj in se povlečem do sidrišča. Tu skrajšam vrv in prosti konec privežem deset metrov višje. Postopek ponovim še dvakrat. In ko se tako mučim, me prehitijo domačini. Najprej dva v kanuju iz pločevine, nato še dva v drevaku. Kmalu jih izgubim iz oči.

Ker je ura že pozna se utaborim kar sredi jarka. Med kuhanjem večerje spoznam napako: ob prejšnjem nalivu je v nekaj minutah reka narasla kakih pet centimetrov, bila pa je široka petnajst do dvajset metrov. Ob enakih padavinah lahko tu narase voda tudi za kak meter in potem bom v globoke dreku. Še preden sem končal pisati se je ulilo in šotor pušča kot sito. Dež je padal le nekaj minut, potem pa sem skozi krošnje dreves zagledal zvezde. Šel sem preveriti škodo in ugotovil, da bi bil manj moker, če bi bil šotor pravilno napet. Skozi mrežo rinejo molji, ki prav nadležno pikajo. Zanje je poskrbel OFF. Še pogled na uro osem trideset, doma pa je že božič in ura je ena in pol ponoči; doma nimajo najmanjše predstave, s kakšnimi problemi se ukvarjam.
(se nadaljuje)

Veslanje skozi pragozd 2

Naslednji dan spakirava, nakupim hrano za mesec dni in odrinemo proti reki. Po nekaj urah vožnje pridemo do kolib ob vodi. Reka se imenuje Parguasa, in je po velikosti podobna Savi. Veslala naj bi proti toku še dva ovinka, ter zavila na manjšo rečico. Na tej rečici se nahaja vas, oziroma indijanska skupnost Diamante, od koder se bo Barbara vrnila, sam pa bom nadaljeval pot naprej. Narisal nama je še zemljevid in izginil.

Pozno popoldne naslednjega dne prispeva v vas, kjer naju preseneti sprejem, kakršnega pričakuješ samo v filmih: cela vas se zgrne okoli čolna, petdeset rok poprime za vrvi in odnese čoln do vasi. Tu prespiva.
Vprašanje: ali ti Indijanci še zmerom živijo v duhu pragozda, ali pa jih je prevzela globalizacija kot vse nas. V vasi uporabljajo elektriko namesto sveč (v vasi je dizelski agregat) in sedijo na plastičnih stolih, namesto pravljic pa gledajo video. Pa vendar… ženske zjutraj ob reki perejo perilo, moški pa lovijo ribe in v pragozdu nabirajo plodove. Dilema popolnoma izgine, ko ob reki opazuješ otroke pri igri.

Zjutraj odrinem naprej sam. Pragozd je tako kot pričakuješ da bo: divji in neprehoden. Tu ni niti sledu o izsekavanju in uničevanju, le nedotaknjena narava.
Iz nosa mi teče hitreje, kot voda po strugi in malo me tudi boli glava. Vem, da sem se prehladil, ne vem pa, ali imam vročino, ali pa je le tako prekleto vroče. V brzicah opazim, da nimam nobene moči več. Verjetno imam vročino. Prespim v zapuščeni slamnati koči. Ko posije luna streha izgleda kot zvezdnato nebo. Mrežo si postavim tam, kjer je streha še najbolj gosta in upam, da ne bo hujšega. Kmalu zaspim in v sanjah zaslišim ploskanje. Zbudi me prskanje vode in kmalu dojamem, kaj sem dejansko slišal. Dež vneto topota po slamnati strehi, kot oddaljeno ploskanje velike množice ljudi. V trenutku me vrže iz mreže in nekako sem uspel pod streho pripeti šotorsko platno. In potem misel: upam, da ne bo hujšega. Vendar kot pravijo: pri nas ne dežuje, pri nas lije, nekaj dežnih kapelj najde svojo pot tudi skozi star šotor.
(se nadaljuje)

Matjaž Prosen - Venezuela: Veslanje skozi pragozd

Zakaj se mi zdijo počitnice, kjer ne gre nič narobe manjvredne? Nekoč sem bral o dveh popotnikih, ki sta se odločila za potovanje brez zemljevidov. In potem sta za štiri leta pristala v Sirijskem zaporu. Današnji svet je izgubil marsikatero pravljico, vse je odkrito, vse osvojeno, turiste z debelimi denarnicami vozijo na najvišje vrhove sveta, v najgloblje pragozdove, in v najbolj odmaknjene puščave. Ko sem omenil, da grem veslat v pragozd, sam, so se pojavila vprašanja: pa si kdaj veslal?, pa veš kako je tam?… Nisem in ne vem, nekega dne sem si kupil čoln in letalsko karto, za Venezuelo. Zakaj Venezuela? Ker je tam Orinoco in ker Enya prepeva Orinoco flow. In zakaj nekaj o čemer nimam pojma: ker imam rad vse kar je novo in čarobno.
V zadnjih dneh planiranja in pakiranja se mi je priključila Barbara. S seboj je vzela prenosni CD in vodniček Osamljenega planeta. (oboje bi najraje zabrisal nekam, čeprav kar nerad priznam, da sem v vodniček enkrat ali dvakrat tudi sam pogledal.
Ko priletiš v Venezuelo se ti zazdi, da so te namesto na letališče pripeljali v kotlovnico, kjer jim iz cevi pušča para. Med potrpežljivim čakanjem na carinike je prva misel: "Mogoče pa jim klima ne dela", ko pa ti taksist odvleče prtljago in ti utrujen in prestrašen capljaš za njim, spoznaš, da je v resnici mnogo, mnogo slabše. Kljub temu, da je zunaj že trdna tema je temperatura 28°C in vlaga blizu 100%. Venezuela je lena, umazana, s ščurki in pokvarjenimi avtobusi, z vojaki, ki s puškami šarijo med turisti, in z lepimi ženskami, ki jih ne skrbi da so malo predebele, saj vedo, da se lepota zrcali na obrazu in ne na riti.
Ttetji dan nama originalni načrt propade. Območja z Indijanci so zaprta, nihče ne ve, ali potrebujem dovoljenje ali ne. Proti večeru z Barbaro srečava Indijanca, ki naju je pripravljen za dvesto dolarjev odpeljati na manjšo reko.
(se nadaljuje)

Ponovno rojstvo 2

Obrnem se in zagledam družino, pri kateri sem živela. Joj, bog se mi je prikazal, ampak hkrati mi je pobegnil. ''Jaz bi že prispela gor, samo kako?'' Bila sem popolnoma brez moči. Preprosto sem se vdala v usodo in toku dogajanja. Kamero in fotoaparat sem skrila pod mokro bundo, sebe pa sem prepustila tekočinam in prahu, ki so ''lebdele'' po ozračju. Pravzaprav nisem imela energije, da bi se kaj prida umikala. Po zraku so se pretakale vonjave po slami in ostri začimbi, ki je dražila naša grla in oči. Kašljali smo, se solzili zaradi vdihavanja tega pikrega ''čarobnega kadila''. Vso dogajanje je dajalo občutek karnevalske norosti in zmede, prekinitve pravil in hierarhičnih meja. Popolni kaos!!! Slišalo se je bobnenje in pokanje pirotehničnih sredstev, od daleč je zvenelo ''razštimano'' igranje ''pleh bande'', tu in tam je še sledil kakšen ''napad'', še posebej na nas ljudi, z drugačno identiteto. Na koncu sem počepnila med otroki, ker potem nisem bila preveč opazna; tako sem vsaj mislila, vendar ne za dolgo.
Kaj kmalu sem zopet na lastni koži občutila posledice divjega vojskovanja. Končno se me je usmilila ena prijazna dušica. Ampak res prijazna.... Do me je pristopil sam policist, ki se je postavil pred mano in mi s svojo nenavadno visoko postavo nudil zaščito. ''Je kar živo danes tukaj'', se je pošalil. Samo pokimala sem. Najraje bi ga kar objela od sreče in veselja. Hmm … Šele takrat sem se počutila nekoliko varneje in sem si upala vzeti kamero iz nahrbtnika in zabeležiti nekaj posnetkov. ''Naj bo že konec tega stvarjenja Paucartamba'', sem si govorila v mislih, ko sem gledala skozi kamero in upala, da bo kmalu konec. Naposled je vojskovanje prispelo do vrhunca: qhapaq ch'unchu so ujeli vse qhapaq qolla, in na ta način poskrbeli, da je Virgen del Carmen ostala v Paucartambu. Po končanem vojskovanju se mi je zazdelo, da sem bila jaz tista, ki je doživela ponovno rojstvo oziroma stvarjenje, ker sem preživela vse ''napade'' tako v trdi kot tekoči obliki …

Dana Krajnc