Naredim še tistih nekaj korakov do diska – in pred vrati stoji: lepotica. Pa ne da je to ravno tista! – najzanimivejša izmed vseh, ki sem si jih z gukom (svojim dojenčkom) v rokah predtem podnevi ogledal s ceste, ko me je s prijateljicami lepo pozdravila, in smo tudi rekli nekaj besed. Nanjo sem potlej čez dan še nekajkrat pomislil ... Zdaj mi je z jezika kar zletelo: I was looking just for you! Nemalo je morala biti zadovoljna, da sva preskočila njeno najbrž običajno proceduro. In še preden sem ji utegnil reči, da bi šla malo plesat, tja noter v disko (kamor sploh še nisem bil zakoračil), sva bila že usmerjena proti njenemu domovanju. Po svoje trapasto, saj sem bil komaj prišel; po drugi strani pa vsaj precej varno – se mi je namreč zdelo dejstvo, da sva šla točno v smeri mojega hotela. Nato še malo naprej pa prva cesta levo pa nato na desno – po kasnejšem premisleku sem ugotovil, da je njeno ljubezensko gnezdo locirano kakih stopetdeset metrov zračne linije stran od moje siceršnje sobe. A s tako eksplicitnimi, kaj šele preciznimi podatki se tedaj nisem trapil; dovolj mi je bil občutek, da se mi svita, kje sem, in da civilizacija ter s tem varen teritorij pač nista daleč.
(odlomek; Foto: Janin)