Haiti 1m

 

Haiti 6m

 

Haiti 5m

 

Haiti 2m

 

Bolivija FIX Pručka V Koridorju

 Vrnil sem se za pult na postaji in zahteval karto. Ona tokrat reče ni problema in mi zaračuna 130Bs. Sem ji rekel naj se ne dela norca iz mene, ker ji ne bom plačeval polno ceno za bus, na katerem nimam sedeža in nekako sem ceno zbil na 100 Bs (za ene 4, 5$ sem znižal ceno).

No temu je sledila že 1000x opravljena rutina. Mali ruzak in jakno s sabo na bus, veliki nahrbtnik pa spodaj med prtljago, s tem da je bila sedaj ena sprememba: iz velikega ruzaka sem vzel spalko ter jo vzel s sabo na bus. Tam mi je šofer postavil pručko v tistem koridorju in rekel: »Izvoli fant!«.

Edvin Ramić (se nadaljuje)

Bolivija FIX Dogovorjena Sva Za Koridor

 Pelje pa samo eden avtobus na dan, pa še za tega očitno nobeden ne ve kdaj pride in kdaj gre. In kdo mi garantira, da se mi jutri ne bo spet isto zgodilo?! Stopil sem do šoferja in mu rekel naj stori nekaj kar se tiče prostega sedeža. On mi pa izredno prijazno pove, da, če hočem seveda, lahko sedim na tistem koridorju, ki je pelje po sredini avtobusa med obema vrstama sedežev. Sem mu pa rekel, da me lahko, kar se tiče mene, da tudi na streho avtobusa, samo naj me nekako spravi gor. On se je moji pripombi nasmejal (čeprav sem mu to rekel smrtno resen) in rekel, da sva potem dogovorjena za koridor.

Edvin Ramić (se nadaljuje)

Bolivija FIX Ni Sile, Ki Bi Mi Preprečila

 Pa pravim, da vem da so vsi sedeži zasedeni, in eden od teh zasedenih sedežev je moj, kajti rezerviral sem ga. Mi pa odgovorijo, da sem jih narobe razumel in so mi vso stvar še enkrat povedali: »Mi vemo, da ti imaš rezervacijo, ampak ni prostega sedeža za tebe…«

»Je pa kaj sem pa potem rezerviral? Skladišče mogoče?!« mi divja po glavi. Vendar sem si rekel, da ni sile na tem svetu, ki bi mi preprečila, da po štirih neskončno dolgih, vročih in vlažnih urah ne bi odšel s tem avtobusom.

Edvin Ramić (se nadaljuje)

Bolivija FIX Ni Prostega Sedeža.

 Pa sem vprašal če mogoče ve, ali bo avtobus prišel čez eno uro, ali čez šest ur, mi je pa spet rekla da mi tega ne more povedati. Potem sem jo pa vprašal ali bus pride vsaj danes, mi je pa rekla, da danes bus sigurno da pride, da pa mi ne more povedati kdaj…

Vrgel sem vse s sebe, se usedu na eno klopco in čakal. Po štirih (!) urah sedenja na klopci in ustvarjanja vsega mogočega, samo da bi čas hitreje minil, je bus končno prišel. Ko sem hotel dvigniti svojo rezervacijo, mi pa prijazno povedo, da ni prostega sedeža.

Edvin Ramić (se nadaljuje)

Bolivija FIX Nahrbtnikarji Iz Celega Sveta

 Trip je pa spet bil idealna priložnost za sklepanje poznanstev z nahrbtnikarji iz celega sveta. Tukaj sva z Nemcem ločila in vsak je šel svojo pot. Sam sem se po touru odpravil v Trinidad, bus pa naj bi bil ob 13:00. Iz izkušenj sem vedel, da bo zamuda, zato sem se bolj počasi napotil proti postaji. Ko sem postajo končno videl pred seboj, o avtobusu seveda ni bilo ne duha ne sluha. Tolažil sem se s tem, da sem imel vsaj karto rezervirano.

Na postaji sem vprašal kdaj avtobus pride, pa so mi rekli da ne vedo... :)

Edvin Ramić (se nadaljuje)

Bolivija FIX Kapibare In Anakonde

 Ko sva prišla v Rure, prvo kar sva naredila je da sva se šla osvežiti v eno reko, ki teče v bližini. Isto kot iz filma - velika, široka reka, okoli gosto rastje, reka vsa rjava od blata, po njej se domačini peljejo s čolni in v njej midva po 24 urah težke vožnje z tovornjakom... ahhh! :)) No tam sem šel na že omenjeni tour v Pampe in vsa stvar je bila izredno zanimiva, imeli pa smo priložnost videti veliko živali – vse od krokodilov, opic, kapibar in anakond. Seveda jih je bilo prej treba poiskati v močvirju, kar pa nam je na srečo uspelo.

Edvin Ramić (se nadaljuje)

Bolivija FIX Ugasnil motor in šel spat

 Sredi noči nekje bogu za hrbtom, je voznik zapeljal s ceste, ugasnil motor in luči (še hujša tema) in šel spat… (?!) Ostali smo se nekaj časa gledali, dokler nismo videli, da nam kaj drugega res ne preostane, kot da sledimo vozniku. Zavlekla sva se v spalki in pet ur tišine nama je dobro delo. Zgodaj zjutraj smo pot nadaljevali in popoldne smo končno prišli v Rure. Ugotovila sva da sva v prikolici kamiona preživela 24 ur! In po dolgi vožnji po makadamu sva bila tako prašna, kot da naju je voznik vlekel po cesti, a ne da sva se vozila v prikolici.

Edvin Ramić (se nadaljuje)

Bolivija FIX Vsi so se skobacali ven

 Midva sva dobila najslabši prostor, saj sva sedela čisto na koncu prikolice – del ki se je najbolj zibal. In po tistem makadamu se je res tresel, kot da je potres. Na srečo smo po štirih urah naporne vožnje prišli do neke vasi in na najino presenečenje so se vsi skobacali ven, tako da smo v celotni prikolici ostali le trije. Midva z Nemcem in en domačin. Midva sva izvlekla spalne vreče, se zavlekla v njih in vožnja je kljub nenehnemu tresenju postala bolj udobna.

Vozili smo se večinoma skozi gost gozd, brez žive duše, nikjer nobenih luči – samo tema in naš kamion.

Edvin Ramić (se nadaljuje)

Bolivija FIX 14 Bombone Potalal Sopotnikom

 Zbasala sva se nekam v en kot, in se še celo uspela nekako usesti. Odprl sem vrečo bombonov, ki sem jih prinesel iz domovine Slovenije in jih potalal sopotnikom in takoj so vsi bili boljše volje. Še celo ko sem eno gospo po pomoti z bombonom zadel v glavo (ko sem jih metal po prikolici), so se vsi samo prešerno nasmejali.

Da povem da je v Boliviji 90% vseh cest makadamskih, in da tudi ni bila izjema.

Edvin Ramić (se nadaljuje)

Bolivija FIX ene 40 domačinov

 Tam sva zmetala ruzake s sebe, se usedla na rob ceste in upala na najboljše. Kar bo, pa bo. Čez nekaj časa je res pripeljal tovornjak in s krilečimi rokami sva se mu postavila na pot. Voznika sva vprašala če gre v Rure in pravi da gre. Naju je pa pripravljen vzeti s sabo – seveda za doplačilo. Ni problema. Vrgla sva ruzake v prikolico, ki je bila izredno globoka – tako da se ni videlo, kaj je notri. Ko sva se še midva skobacala notri, sva pristala med ene 40 domačinov vseh starosti, ki so tako potovali že kdo ve koliko časa. Midva stojiva tam, oni vsi utrujeni od poti in vsi gledajo v naju – dva gringa.

Edvin Ramić (se nadaljuje)

Bolivija FIX Ma ni šans

 Po prespani noči sva se odločila odriniti za znameniti Rure in tako sva spakirala nahrbtnike in se odpravila na avtobusno postajo, da si kupiva vozovnice. Vendar nam punca ki vozovnice prodaja pravi da je že vse zasedeno in da lahko rezervirava za drugi dan. Kasnejših avtobusov pa ni, ker pelje samo enkrat na dan. S kolegom sva se samo spogledala in lahko sva si brala misli: »Ma ni šans, da bova čakala do jutri!«. Pobrala sva nahrbtnike in šla sva do kraja, kjer gre mimo veliko avtomobilov – v tistem kraju to pomeni eden avto na pol ure.

Edvin Ramić (se nadaljuje)

Bolivija FIX Samo debelo gledal

 Po tej tragediji sem se odločil, da imam za nekaj časa dovolj visokih gorskih mest, redkega kisika in sopihanja ob najmanjših naporih. Napotil sem se v Rure – džungelsko mesto, kjer naj bi se prijavil na tri dnevno ekskurzijo v ekosistem Pampas. Nekje na poti sem spoznal kolega backpackerja iz Nemčije, ki mi je takšne zgodbe pripovedoval s svojih poti, da sem samo debelo gledal! Takrat sem dobil približno idejo, kakšno bo moje naslednje potovanje...

Edvin Ramić (se nadaljuje)

Bolivija FIX Minljivost življenja

 
Še večji šok je bil, ko smo izvedeli, da je bil to ravno avtobus, katerega smo pred približno eno uro obmetavali s psovkami, ker se nam ni hotel umakniti v kraj, da bi nas pustil mimo. Tako smo dolgo morali voziti počasi za njemu, kar nam je seveda žrlo živce. Sedaj, eno uro pozneje pa je bila situacija čisto drugačna. Avtobusa namreč ni bilo več… 

To je bila za vse nas izredna lekcija o minljivosti življenja, saj si ni bilo težko predstavljati, da se isto lahko zgodi z nami v naslednji uri, dnevu, tednu. Zdaj si, v naslednjem trenutku te pa že ni več…

Edvin Ramić (se nadaljuje)

Bolivija FIX Preživela sta le dva

 Vožnja je bila izredno zanimiva s številnimi pričevanji ob poti, ki so nam govorili da s to cesto res ni šale, saj je bilo kar precej križev posejanih na obrobju ceste. Pokazali so nam tudi avtobus, ki je ves zmečkan ležal na dnu prepada. Nesreča se je zgodila pred kratkim, v katastrofi pa je umrlo več kot 40 ljudi. Bila pa je le ena izmed mnogih podobnih nesreč. Ena od teh nesreč se je zgodila ravno na dan našega kolesarskega spusta. Nekje na poti se je spet prevrnil avtobus in od 37 potnikov sta preživela le dva.

Edvin Ramić (se nadaljuje)

Pescado 506

 

Pescado 550

 

Pescado 551

 

Pescado 490

 

Bolivija FIX 8 Naslednja postaja - La Paz

Našel sem si lep prostor, se usedel in počakal da je stari pozabijal ene par žebljev v svoj čoln in v kratkem sva že bila na poti v Copacabano. Midva sama na celi barki. Vožnja je trajala par uric in izkoristil sem čas, se ulegel ter nadoknadil za prejšnjo neprespano noč. Titikake je bilo dovolj…

Naslednja postaja je bil La Paz – noro mesto z enkratnim vzdušjem in živahnim utripom. Mesto, ki te pograbi in dobesedno posesa vase. Hkrati s tem pa izhodiščna točka za kolesarsko turo po 'najbolj nevarni cesti na svetu'. 

Edvin Ramić (se nadaljuje)

Bolivija FIX 7 S čolnom

No po mrzli noči bi se mi super prilegel en topel zajtrk in odpravil sem se, da si poiščem solidno gostilno, kjer bom na toplem preživel naslednjih pet ur in po možnosti tudi malo zadremal. 

Vendar nekje na pol poti dobim čuden preblisk. Nagonsko se ustavim in se z nekakšnim pozitivnim občutkom odpravim nazaj proti marini. Kmalu se mi iz stranske ulice pridruži starejši gospod in nekaj časa sva hodila vštric. Iz navade ga pozdravim, on pa me vpraša, če sem slučajno zamudil trajekt.. Pravim da je to res in on reče da je on namenjen tja s svojim čolnom in da grem lahko z njemu, seveda za majhno doplačilo. Pravi da odrine čez približno pol ure. Super, ni kaj! 

Edvin Ramić (se nadaljuje)

Bolivija FIX 6 Trajekt se oddaljuje

Pred spanjem sem se pozanimal kdaj gre trajekt s tega otoka (Isla Del Sol) nazaj za Copacabano in vsi so mi pridno zatrjevali da je ob osmih zjutraj. 

No, ko sem ves premražen in neprespan pospravil šotor in se napotil proti marini, sem že od daleč zagledal trajekt, kako se oddaljuje od otoka... (?!). Toliko o verodostojnosti domačinov oziroma o mojem razumevanju španskega jezika. Povprašal sem kdaj pelje naslednji trajekt, pa so mi rekli, da gre šele čez ene pet ur… 

Edvin Ramić (se nadaljuje)

Bolivija FIX 5 Šotor v hotelski sobi

Takrat sem prvič v življenju zakampiral in drugič v življenju postavil šotor. Prvič v življenju sem ga postavil en teden prej v hotelski sobi, ki je bila na srečo dovolj velika... Šotor sem kupil nekaj dni pred potovanjem in ni bilo časa, da vidim kako se postavi. Sem rekel, da se bom že na poti naučil... :)) Najbrž ni potrebno razlagati, da je bilo samotno kampiranje na Isla del Sol, kjer daleč naokoli ni bilo žive duše na spregled, zanimivo doživetje samo po sebi. 

Edvin Ramić (se nadaljuje)

Bolivija 485

 

Bolivija 730

 

Bolivija 518

 

Bolivija 313

 

Bolivija 440

 

Bolivija 526

 

Bolivija 451

 

Bolivija 326

 

Bolivija FIX 4 Na višini 4000 metrov

 Po mesecu in pol potovanja po Južni Ameriki, me je pot zanesla tudi v Bolivijo – točneje v Copacabano – mesto ob jezeru Titikaka in služi kot izhodišče za obisk otoka Isla del Sol. Otoka iz katerega po legendi izvira celotna Inkovska kultura. Ko sem po kopici zanimivih pripetljajev končno stopil na otok, sem se odločil, da si bom izbral en samoten hribček in zakampiral na njem.

Bilo je na višini 4000 metrov in lahko rečem, da je bila to najbolj mrzla noč mojega življenja. Seveda sem se pripravil na mraz najbolje kar sem mogel – vendar še zdaleč ni bilo dovolj. Celo noč nisem zatisnil očesa.

Edvin Ramić (se nadaljuje)

Bolivija FIX 3

 Občutki so bili mešani – vse od velikega strahu pred neznanim do absolutne samote – vendar prvi korak je bil storjen. Poti nazaj več ni bilo. To je bil korak, ki je za vedno zaznamoval moje življenje, moje razmišljanje in umišljeno mejo mojih sposobnosti, katero sem si postavil sam, je premaknil daleč naprej. 

Po treh tednih sem se vrnil domov in začeli so me spraševati kako mi je bilo in če bom dal sedaj mir s takimi bizarnimi idejami. Odgovor jim je bil jasen točno eno leto pozneje, ko sem jim pokazal povratno letalsko karto do Južne Amerike, ki je bila v veljavi tri mesece…

Edvin Ramić (se nadaljuje)

Bolivija FIX 2

 Ugasnil sem TV in prvič začel razmišljati o svojih možnostih za potovanje takega kalibra. Kmalu sem ugotovil, da edina stvar, ki me preprečuje da grem, sem jaz sam. Jaz z vsemi svojimi predsodki in strahovi. Vendar sem se trdno odločil, da ne bom eden tistih, ki vse svoje življenje samo sanjarijo, ampak da bom naredil prvi korak k temu, da sanje postanejo resničnost.

Na svoj 21. rojstni dan sem se odločil da grem v Turčijo, kljub želji vseh okoli mene, da tega ne storim. Ko sem ostal sam v kupejcu sem prvič v življenju zagospodaril sam nad seboj, saj sem bil čisto sam v deželi, kjer ni nobenega, ki bi mi gledal čez rame, razen Vsemogočnega Boga.

Edvin Ramić (se nadaljuje)

Edvin Ramić: Bolivija FIX

 Že kot majhen sem z največjim zanimanjem gledal razne popotniške oddaje in vse in ena stvar, ki sem jo videl na malem zaslonu me je skrajno zanimala. Vendar sem to gledal le z radovednostjo in ne z željo, da bi to dejansko tudi izkusil. Seveda sem bil otrok in vse to se mi je zdelo skrajno daleč in absolutno nemogoče. Niti na misel mi ni prišlo, da bi se kdaj odpravil na kakšno tako potovanje. Takšen način razmišljanja se me je držal vse do mojega dvajsetega leta. Takrat sem si ob gledanju ene od popotniških oddaj prvič v življenju zastavil vprašanje: »Kaj pa če bi šel še jaz?«.

(se nadaljuje)