Peru 4 Nedeljski Popust

 “Prijatelj, ” sem mu rekel, “z motorjem potujeva okrog sveta. Plačam dvojno ceno, če mi zagotoviš, da bodo zdržale en mesec!” Nato sem hotel uveljaviti nedeljski popust, ki so ga ponujali, a nama je prodajalec dokazal, da je sobota in da nama je koledar preskočil za en dan.

Nikakor nisva mogla ugotoviti, po kateri cesti je najbolje priti do jezera Titicaca. Avtokarto sva le stežka našla, bila je zelo draga in zelo netočna.

Uroš Blažko (se nadaljuje) 

Peru 3 Republika Arequipa

 Meščani se nimajo za Perujce. V vsaki papirnici prodajajo izkaznice, potne liste in druge “dokumente” republike Arequipa. Njihov boj za neodvisnost od Peruja je obsojen na neuspeh, o svoji državi lahko le sanjarijo.

Nama so se v mestu med Andi začele dogajati čudne reči. Trgovine so odprte tudi v nedeljo. Kupila sva dve novi gumi za motor. Prodajalec nama je zagotovil, da bodo tajvanske gume zdržale dve do tri leta.

Uroš Blažko (se nadaljuje) 

Uroš Blažko Peru 2

 Žarometi so tipali po skalnih stenah in se izgubljali v prepadih. Bilo mi je žal, da nisem mogel ogledovati pokrajine, ker naju je tema prehitela. Treba je priti v mesto in najti varno prenočišče. Peru ni tako varna dežela kot sva bila navajena v Argentini in Čilu. Južna Amerika velja za nevaren kontinent!

Arequipa je drugo največje mesto Peruja in leži na nadmorski višini 2325 metrov. Ozke ulice iz kolonialnih časov se igrivo dvigajo in spuščajo. Mesto obkrožajo visoke gore, nad katerimi kraljuje 5822 metrov visoki vulkan El Misti. Ostaja zvest svojemu imenu in se le tu in tam pokaže iz meglice in oblakov.

 (se nadaljuje) 

Uroš Blažko Peru Peklenska cesta pod oblaki

 Ta potopis je del potovanja po Afriki in Južni Ameriki, ki sta ga z motorjem Moto Guzzi Quota opravila Metka Šalehar in Uroš Blažko. Potovanje je trajalo eno leto... 

“Kje imaš motor?” je vprašal receptor hotela na glavni ulici.

“Deset metrov višje, v ulici. ”

“Takoj pojdi ponj, če ga niso že ukradli! Papirje bomo že potem napisali. ”

 Ko sva z Metko prispela v Arequipo je bilo že temno. Po slikoviti cesti, ki se je dvignila nad Pacifik in zarezala v Kordiljere, sva vozila v koloni.

 (se nadaljuje) 

Ekvador 5 Nikomur Ne Smes Verjet

Ta debeli je mislil, da se bova policije ustrasla. Se je pa zgodil glih obratno. Maja je zacela govorit o ropu, kar pa prascu ni disalo, ker je tukaj navada, da gredo vsi v zapor dokler se stvar ne razisce(vsaj mislim, da je tako). Se posebej se je ustrasil upravitelj hotela, ki je takoj ponudil boljse placilne pogoje. Na koncu so telefonski klic zglihal na 8 dolarjev in sva lahko sla. Jim je pa uspelo pokvarit zelo lep vecer. In sedaj zakaj se je to zgodilo. Nisva bila pravilno oblecena in restvracija je bila prazna. Naslednji dan je oce klical na banko kjer so potrdil, da so trikrat odobril placilo - TUKAJ NE SMES NIKOMUR VERJET.

Matjaž Ojsteršek 

Ekvador 4 Plačani Varnostniki

 Govoril sem samo 4 minute ostalo je priletelo od nekod. Ta je poslal neko zensko in potem, ko ta ni nic dosegla se je ta debeli prasic zacel nekaj dret in pametnega delat. V tem trenutku mislim, da nas je ze blo deset v restavraciji in vsi smo mel kaj za povedat - kaos. Potem so rekl, da lahko placava samo vecerjo s kesom in greva. Placava in ta debeli si premisli.

Pol sva mela pa dost. Zahtevala sva policijo in "policija" je prisla - placani varnostniki, ki jih srecas na ulici. Jih sploh pogledala nisva, ker je bilo prevec ocitno - vsak je imel drugacno uniformo.

Matjaž Ojsteršek, (se nadaljuje) 

Ekvador 3 Ni Bil Mastercard

 Klical so na mastercar v Ekvadorju kjer mi je gospod rekel, da moja kartica ni veljavna v Ekvadorju - isti dan sem placal vec kot 500 USD z njo. In sva malo posumla - tisto ziher ni bil Mastercard. Pol sem rekel naj klicejo v centralo v ZDA.

Mi dajo telefon in glej ga zlomka -zenska ne zna govorit anglesko. Pol koncno dobim nekoga - vragsigavedi koga - ki zna anglesko. In ta trdi, da moram klicat v Slovenijo. Mi je dala stevilko banke se z obmocno kodo 061. Pol se je pa zacel kreg, ker je ocitno slo za prevaro. Zahtevala sva sefa, ki je sedel za sosednjo mizo, ker so nama naenkrat zaracunal se telefonske klice. Za "15" minut so zahteval 70 dolarjev.

Matjaž Ojsteršek, (se nadaljuje) 

Matjaž Ojsteršek, Ekvador


 Zaradi prevec migaja so se Svicarki gleznji vneli. In sva bila zopet sama na poti.

In je zopet prisel Quito. IN najbolj bedasta stvar do sedaj. Za zadnjo skupno vecerjo sva se odlocla, da greva jest v bolj nobl restavracijo.

Odlocla sva se za svicarski hotel. Razgled je bil super, hrana odlicna, da o vinu sploh ne govorim (prvic po treh mesech sva probala vino). Potem pa se je zakompliciralo. Placal sem z kartico in vse lepo podpisal nato pa se natakar spomne, da bi rad avtorizacijo. In te baje ni blo.

(se nadaljuje) 

Matjaž Ojsteršek Peru, Ekvador

... Da ne bi slucajno kaj pocival smo se odlocil, da gremo naprej v Banos. Tu smo pa res migal. Prvi dan sprehod po okoliskih hribih, kjer smo se skor zgubil. Punce so to ponovile cez dva dni z eno razliko - kuple so si Pina Colado. Se ga nacukale, pol pa prisle v dolino meni tezit. Na koncu sem celo lahko poskusil pijaco. Drugi dan pa je bil odlicen. Najel smo bicikle in sli na 70km pot do Puya. Hvalabogu, da je bilo vecino navzdol. Pod rit smo si dal plenice, beri majce, in iz strani zgledal kot Jaka Racmani. Glih kaj velik ni pomagal.

(se nadaljuje) 

Venezuela 23 Konec avanture

 Rešitev se pojavi v obliki vojaškega patruljnega čolna. Vojaki me v svoji kasarni nahranijo, okopajo, namažejo s kremo za komarje in spravijo spat.

Ko zajtrku me vojaki s čolnom spravijo do ceste, kjer ujamem štop do civilizacije. Konec avanture. Od tu naprej so bile venezuelske počitnice bolj konvencionalne. Kakšen teden trekkinga v Andih pod pet tisoč metri visokim Pico Bolivarjem in prav tako kakšen teden veslanja med mangrovami in koralnimi grebeni (tri dni veslanja in preostanek samo poležavanje).

Matjaž Prosen

Venezuela 22 Že Popolnoma Obupan

 
Prespal sem v kolibi nad prvimi brzicami. Pot petih dni veslanja proti toku sem brez težave opravil v sedmih urah. Drva so bila preveč mokra, da bi gorela, za kuhanje sem porabil še zadnji bencin. Rekorde mlatim kot velik. V enem dopoldnevu naredim pot, za katero sem navzgor potreboval šest dni. 

Ker nisem prepričan, da sem res tako hiter veslam naprej in iščem cesto, ki naj bi prečkala reko. V spodnjem toku ima reka kar nekaj kanalov, izberem napačnega in se znajdem na Orinocu. Okrog polnoči sem že popolnoma obupan in pripravljen, da se prepustim toku in komarjem, pa naj se zgodi karkoli. 

Matjaž Prosen (se nadaljuje)  

Venezuela 21 Še Vedno Kača

 Napihnem čoln, zložim opremo in odrinem naprej. Nad slapom je reka postala počasna in veslanje užitek. 

Spet brzice, otekla noga in strah zaradi bencina, ki ga je bilo vse manj. Dovolj izgovorov za povratek. Obrnil sem in prespal v taboru pod slapom. Kača je bila še vedno na poti ob slapu. Kaže, da je tam doma. 

Matjaž Prosen (se nadaljuje)  

Venezuela 20 Zelo Lepa Kača

 Vstal sem zgodaj, da se izognem mušicam. Ko sem šel preverit, če je s čolnom vse v redu sem skoraj stopil na kačo. Ko sem se vračal po opremo je bila kača še vedno tam. Prav nič se ji ni mudilo zbežati; verjetno je bila strupena. 

Dvakrat sem mimo nje in tovoril opremo Težko otovorjen sem se ji s težavo izognil, zato sem jo malo pobezal z veslom. Bila je zelo lepa, zgoraj rjava, barve suhega listja, spodaj pa zelena. Naenkrat mi je kača dejala: "Imam moč, da te v trenutku pošljem domov", jaz pa sem ji odvrnil brez posebnega premisleka: "Ne hvala, imam dober čoln, in že plačano letalsko karto. " 

Matjaž Prosen (se nadaljuje)  

Venezuela 19 Nogavica Namočena V Seč

Spodaj, kjer je kamp pa še komarjev ni. Za nameček sem kasiral še dva poštena pika od katerih sta mi zatekla dlan in gleženj. Ker se mi je zdelo, da roko potrebujem bolj kot nogo sem roko ovil z nogavico namočeno v seč, nogo pa sem pustil kot je. 

Roka je v redu (očitno se je skrb izplačala), otekla noga pa me je prisilila do počitka. Šotor mi smrdi kot poscana postelja (kar v bistvu tudi je), cel dan sem poležaval, namakal oteklo nogo v vodi in urejal opremo. 

Matjaž Prosen (se nadaljuje)  

Venezuela 18 Nadležne Mušice

 Ni mi bilo jasno, zakaj je kamp spodaj, ko pa je tu gori vse mnogo lepše. Nato sem spustil zrak iz čolna in prenesel vse gor. Spal bom zgoraj, kjer je lepše! Kasneje sem vse spet nesel dol (razen čolna) in preklinjal mojo naivno preprostost, v kateri sem mislil, da bom pametnejši od tisočletnih izkušenj domačinov.

Nad slapom mrgoli mrčesa, najbolj pa so nadležne mušice, ki sicer ne pikajo, v kratkem čas pa prekrijejo vso golo kožo in silijo v nos usta in oči. Kar je pa najhuje: žival je tako majhna, da se zlahka prerine skozi mrežo za komarje.

Matjaž Prosen (se nadaljuje) 

Venezuela 17 Slap

 Odkritje! Vem, da nisem prvi človek, ki to vidi, vem tudi da vse skupaj tudi ni nič posebnega. Vendar jaz to prvič vidim, in po enajstih dneh veslanja proti toku (ki so hkrati tudi prvi dnevi veslanja v mojem življenju) najdem nekaj takega.

Enajst dni veslanja brez razgledov in posebnih lepot, le drevesa, komarji in bolečine v mišicah. Naenkrat pa slap, pod slapom nekakšen kamp (brez kolibe) ob slapu pa pot, ki pripelje do fantastičnih razgledov.

Matjaž Prosen (se nadaljuje) 

Venezuela 16 Nekaj Pada Z Dreves

 V pragozdu ves čas nekaj pada z dreves. Najbolj me je strah, da bi name zgrmela kaka ogromna suha veja. Danes zjutraj sem nad seboj zagledal opice. Visoko v krošnjah so bile previsoko in prehitre, da bi jih lahko slikal. ***

Še en dan brez žive duše. Upam, da bom jutri prišel do naslednjih brzic. Mogoče je tam koliba s kuriščem in drvmi, tako da bom prihranil nekaj bencina. Danes me je bolela roka in že tretji dan me čudno ščiplje v stegnu. Najprej pomisliš na kakšne podkožne parazite, mogoče pa gre samo za pretegnjene mišice.

Matjaž Prosen (se nadaljuje) 

Venezuela 15 Virusi

Bencina, s katerim kuham je samo še za dober teden. Pri računanju potrebne količine sem pozabil upoštevati, da bom moral prekuhavati tudi vodo za pitje. Ponoči sem slišal pasti drevo, samo od sebe brez gozdarjev ali buldožerjev. Padlo je, ker je preprosto prišel njegov čas.

Pikajoče žuželke pridno vame vbrizgavajo razne viruse, znane in neznane, upam le, da take bolj nedolžne. Mogoče, obstaja kje tak virus, ki namesto telesa v katerega pride, napada bolezni, ki to telo ogrožajo (nekakšen posvojen imunski sistem). Mogoče bi tak virus uničeval tudi rakave celice, krvne strdke in odpravljal tudi ljubezenske težave.

Matjaž Prosen (se nadaljuje) 

Venezuela 14 Zvoki Živali In Vode

 
Skuham večerjo in pripravim ležišče. Ogenj je že kot en star gospod. V lenem ritmu skrbim zanj on pa me v zameno preveva z dimom in odganja pikajoče žuželke.

Zmatran, po veslanju moram na obali še izsekati prostor za spanje. Ko ugasnem luč, postane pragozd mnogo bolj stvaren. Ob luči ne vidim skozi mrežo za komarje in vse kar prihaja do mene so zvoki živali in vode. Ko ugasnem luč se jim pridružijo še mogočni obrisi drevja, ki visi nad mano. Končno sem pogruntal način, postavljanja šotora tako, da ne pušča.

Matjaž Prosen (se nadaljuje) 

Venezuela 13 Ogenj

 
 Ogenj je kot majhen otrok – ne smeš ga pustiti niti minute samega. Čoln napihujem, tubus za tubusom in nadziram ogenj. Kar nekam gori, kaže da je otrok že velik (zakaja se že tako). Ne najdem vrvic za spalno vrečo, verjetno so ostale kje na stezi.

Ogenj je že dovolj velik, tako, da ga lahko pustim in gram iskat vrvice. Napaka! Ko se vrnem je ogenj že skoraj ugasnil. Moj ogenj je kot nekakšen pubertetniški mulc. Vseskozi ga moraš vzpodbujati z veslom in poleni.

Matjaž Prosen (se nadaljuje) 

Venezuela 12 Štirje koraki kurjenja v pragozdu

 1. korak: Nasekaj palmovo listje ene veje in tri polena. Čez deset minut ogenj ugasne in pravi "manjana" (jutri).

2. korak: Nasekaj pol metra palmovega listja v višino in ista tri polena. Ko polena zagorijo zelo hitro dodaj še deset polen. Če so polena petdeset metrov stran, to pomeni težave.

3. korak: Ko ogenj zagori ne polivaj vode po njem (niti po nesreči)!!!

4. korak: Izkaže se, da tretji korak ni tako bistven, če imaš pri roki veslo (s pihanjem ne prideš daleč).

Matjaž Prosen (se nadaljuje) 

Venezuela 11 Naenkrat se znajdem v čisto drugačnem svetu


Naslednji dan sem se nagaral. Za pot, katero domačini preveslajo v dobri uri sem porabil cel dan. Preklel sem vse, od vesel, ki so se zatikala v liane, pa do Williama, ki mi je predlagal to pot. Potem pa… Pozabil sme že, da po hudem garanju sledi velika nagrada. Tu so brzice prehude, zato iz čolna spustim zrak in ga nesem po poti, ki seka rečni ovinek. Naenkrat se znajdem v čisto drugačnem svetu. Za ovinkom je že prvi trenutek vse čisto drugače.

Okoli so hribi, steze po pragozdu prečkajo krojaške mravlje, reka pa je prepredena z brvmi. Nad brzicami najdem slamnato kolibo, kjer zakurim za večerjo in prespim.

Matjaž Prosen (se nadaljuje) 

Venezuela 10 Skozi Mrežo Rinejo Molji

 Še preden sem končal pisati se je ulilo in šotor pušča kot sito. Dež je padal le nekaj minut, potem pa sem skozi krošnje dreves zagledal zvezde. Šel sem preveriti škodo in ugotovil, da bi bil manj moker, če bi bil šotor pravilno napet. Skozi mrežo rinejo molji, ki prav nadležno pikajo. Zanje je poskrbel OFF. Še pogled na uro osem trideset, doma pa je že božič in ura je ena in pol ponoči; doma nimajo najmanjše predstave, s kakšnimi problemi se ukvarjam. Preostanek jarka bom zjutraj spočit in poln energije obdelal kot za hec.

Matjaž Prosen (se nadaljuje) 

Venezuela 9 Potem Bom V Globokem Dreku

 V mojo obrambo samo tole: njihovi čolni so ožji in nudijo manjši upor vodi. Poleg tega imajo večji ugrez in bolje držijo smer, medtem ko moj čoln obrne že manjši vrtinec. In na koncu še to: v paru je lažje kot sam.

Ker je ura že pozna se utaborim kar sredi jarka. Med kuhanjem večerje spoznam napako: ob prejšnjem nalivu je v nekaj minutah reka narasla kakih pet centimetrov, bila pa je široka petnajst do dvajset metrov. Ob enakih padavinah lahko tu narase voda tudi za kak meter in potem bom v globokem dreku.

Matjaž Prosen (se nadaljuje) 

Venezuela 8 Za Nič Na Svetu Ne Spusti

 
Prva misel, skoraj instinktivna: za nič na svetu ne spusti vrvi. Nekako se mi uspe zadržati na korenini na katero privežem konec vrvi. spustim se do čolna, zlezem vanj in se povlečem do sidrišča. Tu skrajšam vrv in prosti konec privežem deset metrov višje. Postopek ponovim še dvakrat. In ko se tako mučim, me prehitijo domačini. Najprej dva v kanuju iz pločevine, nato še dva v drevaku. Kmalu jih izgubim iz oči.

Matjaž Prosen (se nadaljuje) 

Venezuela 7 Vlečem Se Za Koreninice

 Zbudim se poln energije. Iz nosa mi še teče, vendar me glava ne boli več. Na pot so me pospremili trije Indijanci in vse je šlo kar dobro od rok, dokler se ni reka zožila na slabih 5 metrov, hitrost toka pa se je podvojila. Veslanje tu ni več mogoče, vlečem se za koreninice in veje, na nekaterih mestih pa moram iz čolna in do pasu v vodi vlečem čoln po brzicah naprej. Naenkrat je tok premočan in spodrsne mi v deročo vodo.

Matjaž Prosen (se nadaljuje)