Venezuela 18 Nadležne Mušice

 Ni mi bilo jasno, zakaj je kamp spodaj, ko pa je tu gori vse mnogo lepše. Nato sem spustil zrak iz čolna in prenesel vse gor. Spal bom zgoraj, kjer je lepše! Kasneje sem vse spet nesel dol (razen čolna) in preklinjal mojo naivno preprostost, v kateri sem mislil, da bom pametnejši od tisočletnih izkušenj domačinov.

Nad slapom mrgoli mrčesa, najbolj pa so nadležne mušice, ki sicer ne pikajo, v kratkem čas pa prekrijejo vso golo kožo in silijo v nos usta in oči. Kar je pa najhuje: žival je tako majhna, da se zlahka prerine skozi mrežo za komarje.

Matjaž Prosen (se nadaljuje) 

Venezuela 17 Slap

 Odkritje! Vem, da nisem prvi človek, ki to vidi, vem tudi da vse skupaj tudi ni nič posebnega. Vendar jaz to prvič vidim, in po enajstih dneh veslanja proti toku (ki so hkrati tudi prvi dnevi veslanja v mojem življenju) najdem nekaj takega.

Enajst dni veslanja brez razgledov in posebnih lepot, le drevesa, komarji in bolečine v mišicah. Naenkrat pa slap, pod slapom nekakšen kamp (brez kolibe) ob slapu pa pot, ki pripelje do fantastičnih razgledov.

Matjaž Prosen (se nadaljuje) 

Venezuela 16 Nekaj Pada Z Dreves

 V pragozdu ves čas nekaj pada z dreves. Najbolj me je strah, da bi name zgrmela kaka ogromna suha veja. Danes zjutraj sem nad seboj zagledal opice. Visoko v krošnjah so bile previsoko in prehitre, da bi jih lahko slikal. ***

Še en dan brez žive duše. Upam, da bom jutri prišel do naslednjih brzic. Mogoče je tam koliba s kuriščem in drvmi, tako da bom prihranil nekaj bencina. Danes me je bolela roka in že tretji dan me čudno ščiplje v stegnu. Najprej pomisliš na kakšne podkožne parazite, mogoče pa gre samo za pretegnjene mišice.

Matjaž Prosen (se nadaljuje) 

Venezuela 15 Virusi

Bencina, s katerim kuham je samo še za dober teden. Pri računanju potrebne količine sem pozabil upoštevati, da bom moral prekuhavati tudi vodo za pitje. Ponoči sem slišal pasti drevo, samo od sebe brez gozdarjev ali buldožerjev. Padlo je, ker je preprosto prišel njegov čas.

Pikajoče žuželke pridno vame vbrizgavajo razne viruse, znane in neznane, upam le, da take bolj nedolžne. Mogoče, obstaja kje tak virus, ki namesto telesa v katerega pride, napada bolezni, ki to telo ogrožajo (nekakšen posvojen imunski sistem). Mogoče bi tak virus uničeval tudi rakave celice, krvne strdke in odpravljal tudi ljubezenske težave.

Matjaž Prosen (se nadaljuje) 

Venezuela 14 Zvoki Živali In Vode

 
Skuham večerjo in pripravim ležišče. Ogenj je že kot en star gospod. V lenem ritmu skrbim zanj on pa me v zameno preveva z dimom in odganja pikajoče žuželke.

Zmatran, po veslanju moram na obali še izsekati prostor za spanje. Ko ugasnem luč, postane pragozd mnogo bolj stvaren. Ob luči ne vidim skozi mrežo za komarje in vse kar prihaja do mene so zvoki živali in vode. Ko ugasnem luč se jim pridružijo še mogočni obrisi drevja, ki visi nad mano. Končno sem pogruntal način, postavljanja šotora tako, da ne pušča.

Matjaž Prosen (se nadaljuje) 

Venezuela 13 Ogenj

 
 Ogenj je kot majhen otrok – ne smeš ga pustiti niti minute samega. Čoln napihujem, tubus za tubusom in nadziram ogenj. Kar nekam gori, kaže da je otrok že velik (zakaja se že tako). Ne najdem vrvic za spalno vrečo, verjetno so ostale kje na stezi.

Ogenj je že dovolj velik, tako, da ga lahko pustim in gram iskat vrvice. Napaka! Ko se vrnem je ogenj že skoraj ugasnil. Moj ogenj je kot nekakšen pubertetniški mulc. Vseskozi ga moraš vzpodbujati z veslom in poleni.

Matjaž Prosen (se nadaljuje) 

Venezuela 12 Štirje koraki kurjenja v pragozdu

 1. korak: Nasekaj palmovo listje ene veje in tri polena. Čez deset minut ogenj ugasne in pravi "manjana" (jutri).

2. korak: Nasekaj pol metra palmovega listja v višino in ista tri polena. Ko polena zagorijo zelo hitro dodaj še deset polen. Če so polena petdeset metrov stran, to pomeni težave.

3. korak: Ko ogenj zagori ne polivaj vode po njem (niti po nesreči)!!!

4. korak: Izkaže se, da tretji korak ni tako bistven, če imaš pri roki veslo (s pihanjem ne prideš daleč).

Matjaž Prosen (se nadaljuje) 

Venezuela 11 Naenkrat se znajdem v čisto drugačnem svetu


Naslednji dan sem se nagaral. Za pot, katero domačini preveslajo v dobri uri sem porabil cel dan. Preklel sem vse, od vesel, ki so se zatikala v liane, pa do Williama, ki mi je predlagal to pot. Potem pa… Pozabil sme že, da po hudem garanju sledi velika nagrada. Tu so brzice prehude, zato iz čolna spustim zrak in ga nesem po poti, ki seka rečni ovinek. Naenkrat se znajdem v čisto drugačnem svetu. Za ovinkom je že prvi trenutek vse čisto drugače.

Okoli so hribi, steze po pragozdu prečkajo krojaške mravlje, reka pa je prepredena z brvmi. Nad brzicami najdem slamnato kolibo, kjer zakurim za večerjo in prespim.

Matjaž Prosen (se nadaljuje) 

Venezuela 10 Skozi Mrežo Rinejo Molji

 Še preden sem končal pisati se je ulilo in šotor pušča kot sito. Dež je padal le nekaj minut, potem pa sem skozi krošnje dreves zagledal zvezde. Šel sem preveriti škodo in ugotovil, da bi bil manj moker, če bi bil šotor pravilno napet. Skozi mrežo rinejo molji, ki prav nadležno pikajo. Zanje je poskrbel OFF. Še pogled na uro osem trideset, doma pa je že božič in ura je ena in pol ponoči; doma nimajo najmanjše predstave, s kakšnimi problemi se ukvarjam. Preostanek jarka bom zjutraj spočit in poln energije obdelal kot za hec.

Matjaž Prosen (se nadaljuje) 

Venezuela 9 Potem Bom V Globokem Dreku

 V mojo obrambo samo tole: njihovi čolni so ožji in nudijo manjši upor vodi. Poleg tega imajo večji ugrez in bolje držijo smer, medtem ko moj čoln obrne že manjši vrtinec. In na koncu še to: v paru je lažje kot sam.

Ker je ura že pozna se utaborim kar sredi jarka. Med kuhanjem večerje spoznam napako: ob prejšnjem nalivu je v nekaj minutah reka narasla kakih pet centimetrov, bila pa je široka petnajst do dvajset metrov. Ob enakih padavinah lahko tu narase voda tudi za kak meter in potem bom v globokem dreku.

Matjaž Prosen (se nadaljuje) 

Venezuela 8 Za Nič Na Svetu Ne Spusti

 
Prva misel, skoraj instinktivna: za nič na svetu ne spusti vrvi. Nekako se mi uspe zadržati na korenini na katero privežem konec vrvi. spustim se do čolna, zlezem vanj in se povlečem do sidrišča. Tu skrajšam vrv in prosti konec privežem deset metrov višje. Postopek ponovim še dvakrat. In ko se tako mučim, me prehitijo domačini. Najprej dva v kanuju iz pločevine, nato še dva v drevaku. Kmalu jih izgubim iz oči.

Matjaž Prosen (se nadaljuje) 

Venezuela 7 Vlečem Se Za Koreninice

 Zbudim se poln energije. Iz nosa mi še teče, vendar me glava ne boli več. Na pot so me pospremili trije Indijanci in vse je šlo kar dobro od rok, dokler se ni reka zožila na slabih 5 metrov, hitrost toka pa se je podvojila. Veslanje tu ni več mogoče, vlečem se za koreninice in veje, na nekaterih mestih pa moram iz čolna in do pasu v vodi vlečem čoln po brzicah naprej. Naenkrat je tok premočan in spodrsne mi v deročo vodo.

Matjaž Prosen (se nadaljuje)