Zvečer nas je avtobus iz Čilenskega mesta San Pedro
odpeljal v uro in pol oddaljeno mesto Calama, od koder smo se z avtobusom druge
agencije, opremljenem s klimo, v eni od redkih nočnih voženj na potovanju
odpeljali proti obmorskem mestu Arica, ki leži pred mejo s Perujem. Tja smo
prispeli ob 7. uri zjutraj, nekaj ur pred tem pa so se začele moje težave. Med
vožnjo nas je voznik opozoril, naj mu pripravimo potne liste, saj bomo v tem
avtobusu prečkali mejo. Ko sem po dolgem iskanju ugotovil, da sem verjetno že
prejšnji dan ostal brez potnega lista, sem moral poiskati vsaj kopijo, s katero
bi lahko izgubljen dokument prijavil na policiji. Le-to sem ob prvem postanku
avtobusa res našel, med nadaljnjo vožnjo pa upal, da bom z natančnim pregledom
nahrbtnika potni list vseeno našel. V mestu Arica se to žal ni zgodilo, zato
smo se po kratkem posvetovanju z Blanko in Gorazdom v nič kaj prijetnem vzdušju
ločili, saj v tistem trenutku nismo verjeli, da bi s kopijo potnega lista lahko
prečkal mejo s Perujem; S tem bi še lahko ujel naše letalo, ki je imelo odhod v
ponedeljek, danes pa je bil petek, saj so uradi za izdajanje dokumentov odprti
le med tednom. Ker sem bil še vedno odvisen od španskega slovarja in sem znal le
nekaj njihovih besed, so mi z Blankino pomočjo (edina od nas treh je govorila
špansko) na avtobusni agenciji Pullman, s katero smo se pripeljali v Arico,
predstavili taksista Jaimeja, ki naj bi mi pomagal. Poslovili smo se in tako se
je začel nepričakovan zaključek mojega potovanja.
(odlomek; Foto: Janin)