Naslednji dan sem vstal zgodaj, da se izognem mušicam. Ko sem šel preverit, če je s čolnom vse v redu sem skoraj stopil na kačo. Ko sem se vračal po opremo je bila kača še vedno tam. Prav nič se ji ni mudilo zbežati; verjetno je bila strupena. Dvakrat sem mimo nje in tovoril opremo Težko otovorjen sem se ji s težavo izognil, zato sem jo malo pobezal z veslom. Bila je zelo lepa, zgoraj rjava, barve suhega listja, spodaj pa zelena. Naenkrat mi je kača dejala: "Imam moč, da te v trenutku pošljem domov", jaz pa sem ji odvrnil brez posebnega premisleka: "Ne hvala, imam dober čoln, in že plačano letalsko karto."
Napihnem čoln, zložim opremo in odrinem naprej. Nad slapom je reka postala počasna in veslanje užitek.
Vendar se že naslednji dan zopet znajdem sredi brzic. Otekla noga in strah zaradi bencina, ki ga je bilo vse manj sta dovolj dobra izgovora za povratek. Obrnil sem in prespal v taboru pod slapom. Kača je bila še vedno na poti ob slapu. Kaže, da je tam doma.
Naslednji dan sem prespal že v kolibi nad prvimi brzicami. Pot petih dni veslanja proti toku sem brez težave opravil v sedmih urah. Drva so bila preveč mokra, da bi gorela, za kuhanje sem zato porabil še zadnji bencin.
V spodnjem toku ima reka kar nekaj kanalov, izberem napačnega in se znajdem na Orinocu. Okrog polnoči sem že popolnoma obupan in pripravljen, da se prepustim toku in komarjem, pa naj se zgodi karkoli. Rešitev se pojavi v obliki vojaškega patruljnega čolna. Vojaki me v svoji kasarni nahranijo, okopajo, namažejo s kremo za komarje in spravijo spat.
Po zajtrku me vojaki s čolnom spravijo do ceste, kjer ujamem štop do civilizacije. Konec avanture. Od tu naprej so bile venezuelske počitnice bolj konvencionalne. Kakšen teden trekkinga v Andih pod pet tisoč metri visokim Pico Bolivarjem in prav tako kakšen teden veslanja med mangrovami in koralnimi grebeni (tri dni veslanja in preostanek samo poležavanje). LP, Matjaž matjaz. prosen1@guest. arnes. si