Bolivija 15 Pručka V Tistem Koridorju


 On se je moji pripombi nasmejal (čeprav sem mu to rekel smrtno resen) in rekel, da sva potem dogovorjena za koridor. Vrnil sem se za pult na postaji in zahteval karto. Ona tokrat reče ni problema in mi zaračuna 130Bs.

Sem ji rekel naj se ne dela norca iz mene, ker ji ne bom plačeval polno ceno za bus, na katerem nimam sedeža in nekako sem ceno zbil na 100 Bs (za ene 4, 5$ sem znižal ceno).

No temu je sledila že 1000x opravljena rutina. Mali ruzak in jakno s sabo na bus, veliki nahrbtnik pa spodaj med prtljago, s tem da je bila sedaj ena sprememba: iz velikega ruzaka sem vzel spalko ter jo vzel s sabo na bus. Tam mi je šofer postavil pručko v tistem koridorju in rekel: »Izvoli fant!«.

Edvin Ramić (se nadaljuje) 

Bolivija 14 Ne Delaj Se Norca Iz Mene


 Pelje pa samo eden avtobus na dan, pa še za tega očitno nobeden ne ve kdaj pride in kdaj gre. In kdo mi garantira, da se mi jutri ne bo spet isto zgodilo?! Stopil sem do šoferja in mu rekel naj stori nekaj kar se tiče prostega sedeža.

On mi pa izredno prijazno pove, da, če hočem seveda, lahko sedim na tistem koridorju, ki je pelje po sredini avtobusa med obema vrstama sedežev. Sem mu pa rekel, da me lahko, kar se tiče mene, da tudi na streho avtobusa, samo naj me nekako spravi gor.

On se je moji pripombi nasmejal (čeprav sem mu to rekel smrtno resen) in rekel, da sva potem dogovorjena za koridor. Vrnil sem se za pult na postaji in zahteval karto. Ona tokrat reče ni problema in mi zaračuna 130Bs. Sem ji rekel naj se ne dela norca iz mene, ker ji ne bom plačeval polno ceno za bus, na katerem nimam sedeža in nekako sem ceno zbil na 100 Bs (za ene 4, 5$ sem znižal ceno).

Edvin Ramić (se nadaljuje) 

Bolivija 13 Imaš Rezervacijo, Ampak Ni Sedeža

 Vrgel sem vse s sebe, se usedu na eno klopco in čakal. Po štirih (!) urah sedenja na klopci in ustvarjanja vsega mogočega, samo da bi čas hitreje minil, je bus končno prišel. Ko sem hotel dvigniti svojo rezervacijo, mi pa prijazno povedo, da ni prostega sedeža. Pa pravim, da vem da so vsi sedeži zasedeni, in eden od teh zasedenih sedežev je moj, kajti rezerviral sem ga. Mi pa odgovorijo, da sem jih narobe razumel in so mi vso stvar še
enkrat povedali:

»Mi vemo, da ti imaš rezervacijo, ampak ni prostega sedeža za tebe…«

»Je pa kaj sem pa potem rezerviral? Skladišče mogoče?!« mi divja po glavi. Vendar sem si rekel, da ni sile na tem svetu, ki bi mi preprečila, da po štirih neskončno dolgih, vročih in vlažnih urah ne bi odšel s tem avtobusom.

Edvin Ramić (se nadaljuje) 

Bolivija 12 Čez Eno Uro, Ali Čez Šest Ur


 Trip je pa spet bil idealna priložnost za sklepanje poznanstev z nahrbtnikarji iz celega sveta. Tukaj sva z Nemcem ločila in vsak je šel svojo pot. Sam sem se po touru odpravil v Trinidad, bus pa naj bi bil ob 13:00. Iz izkušenj sem vedel, da bo zamuda, zato sem se bolj počasi napotil proti postaji. Ko sem postajo končno videl pred seboj, o avtobusu seveda ni bilo ne duha ne sluha. Tolažil sem se s tem, da sem imel vsaj karto rezervirano.

Na postaji sem vprašal kdaj avtobus pride, pa so mi rekli da ne vedo... :) Pa sem vprašal če mogoče ve, ali bo avtobus prišel čez eno uro, ali čez šest ur, mi je pa spet rekla da mi tega ne more povedati. Potem sem jo pa vprašal ali bus pride vsaj danes, mi je pa rekla, da danes bus sigurno da pride, da pa mi ne more povedati kdaj…

Edvin Ramić (se nadaljuje) 

Bolivija 11 Kot Iz Filma


 Ugotovila sva da sva v prikolici kamiona preživela 24 ur! In po dolgi vožnji po makadamu sva bila tako prašna, kot da naju je voznik vlekel po cesti, a ne da sva se vozila v prikolici.

Ko sva prišla v Rure, prvo kar sva naredila je da sva se šla osvežiti v eno reko, ki teče v bližini. Isto kot iz filma - velika, široka reka, okoli gosto rastje, reka vsa rjava od blata, po njej se domačini peljejo s čolni in v njej midva po 24 urah težke vožnje z tovornjakom... ahhh! :)) No tam sem šel na že omenjeni tour v Pampe in vsa stvar je bila izredno zanimiva, imeli pa smo priložnost videti veliko živali – vse od krokodilov, opic, kapibar in anakond. Seveda jih je bilo prej treba poiskati v močvirju, kar pa nam je na srečo uspelo.

Edvin Ramić (se nadaljuje) 

Bolivija 10 Nobenih Luči


Na srečo smo po štirih urah naporne vožnje prišli do neke vasi in na najino presenečenje so se vsi skobacali ven, tako da smo v celotni prikolici ostali le trije.

Midva z Nemcem in en domačin.

Midva sva izvlekla spalne vreče, se zavlekla v njih in vožnja je kljub nenehnemu tresenju postala bolj udobna. Vozili smo se večinoma skozi gost gozd, brez žive duše, nikjer nobenih luči – samo tema in naš kamion. Sredi noči nekje bogu za hrbtom, je voznik zapeljal s ceste, ugasnil motor in luči (še hujša tema) in šel spat… (?!)

Ostali smo se nekaj časa gledali, dokler nismo videli, da nam kaj drugega res ne preostane, kot da sledimo vozniku. Zavlekla sva se v spalki in pet ur tišine nama je dobro delo. Zgodaj zjutraj smo pot nadaljevali in popoldne smo končno prišli v Rure.

Edvin Ramić (se nadaljuje) 

Bolivija 9 Bombon V Glavo


 Ko sva se še midva skobacala notri, sva pristala med ene 40 domačinov vseh starosti, ki so tako potovali že kdo ve koliko časa. Midva stojiva tam, oni vsi utrujeni od poti in vsi gledajo v naju – dva gringa.

Zbasala sva se nekam v en kot, in se še celo uspela nekako usesti. Odprl sem vrečo bombonov, ki sem jih prinesel iz domovine Slovenije in jih potalal sopotnikom in takoj so vsi bili boljše volje. Še celo ko sem eno gospo po pomoti z bombonom zadel v glavo (ko sem jih metal po prikolici), so se vsi samo prešerno nasmejali.

Da povem da je v Boliviji 90% vseh cest makadamskih, in da tudi ni bila izjema. Midva sva dobila najslabši prostor, saj sva sedela čisto na koncu prikolice – del ki se je najbolj zibal. In po tistem makadamu se je res tresel, kot da je potres.

Edvin Ramić (se nadaljuje) 

Bolivija 8 S Krilečimi Rokami


 Po prespani noči sva se odločila odriniti za znameniti Rure in tako sva spakirala nahrbtnike in se odpravila na avtobusno postajo, da si kupiva vozovnice. Vendar nam punca ki vozovnice prodaja pravi da je že vse zasedeno in da lahko rezervirava za drugi dan. Kasnejših avtobusov pa ni, ker pelje samo enkrat na dan. 

S kolegom sva se samo spogledala in lahko sva si brala misli: »Ma ni šans, da bova čakala do jutri!«. Pobrala sva nahrbtnike in šla sva do kraja, kjer gre mimo veliko avtomobilov – v tistem kraju to pomeni eden avto na pol ure. Tam sva zmetala ruzake s sebe, se usedla na rob ceste in upala na najboljše. Kar bo, pa bo. 

Čez nekaj časa je res pripeljal tovornjak in s krilečimi rokami sva se mu postavila na pot. Voznika sva vprašala če gre v Rure in pravi da gre. Naju je pa pripravljen vzeti s sabo – seveda za doplačilo. Ni problema. Vrgla sva ruzake v prikolico, ki je bila izredno globoka – tako da se ni videlo, kaj je notri.

Edvin Ramić (se nadaljuje) 

Bolivija FIX 7: Lekcija O Minljivosti Življenja

Tako smo dolgo morali voziti počasi za njemu, kar nam je seveda žrlo živce. Sedaj, eno uro pozneje pa je bila situacija čisto drugačna. Avtobusa namreč ni bilo več… To je bila za vse nas izredna lekcija o minljivosti življenja, saj si ni bilo težko predstavljati, da se isto lahko zgodi z nami v naslednji uri, dnevu, tednu. Zdaj si, v naslednjem trenutku te pa že ni več… Po tej tragediji sem se odločil, da imam za nekaj časa dovolj visokih gorskih mest, redkega kisika in sopihanja ob najmanjših naporih. Napotil sem se v Rure – džungelsko mesto, kjer naj bi se prijavil na tri dnevno ekskurzijo v ekosistem Pampas. Nekje na poti sem spoznal kolega backpackerja iz Nemčije, ki mi je takšne zgodbe pripovedoval s svojih poti, da sem samo debelo gledal! Takrat sem dobil približno idejo, kakšno bo moje naslednje potovanje... Edvin Ramić (se nadaljuje)

Bolivija FIX 6 Najbolj Nevarna Cesta Na Svetu

Naslednja postaja je bil La Paz – noro mesto z enkratnim vzdušjem in živahnim utripom. Mesto, ki te pograbi in dobesedno posesa vase. Hkrati s tem pa izhodiščna točka za kolesarsko turo po 'najbolj nevarni cesti na svetu'. Vožnja je bila izredno zanimiva s številnimi pričevanji ob poti, ki so nam govorili da s to cesto res ni šale, saj je bilo kar precej križev posejanih na obrobju ceste. Pokazali so nam tudi avtobus, ki je ves zmečkan ležal na dnu prepada. Nesreča se je zgodila pred kratkim, v katastrofi pa je umrlo več kot 40 ljudi. Bila pa je le ena izmed mnogih podobnih nesreč. Ena od teh nesreč se je zgodila ravno na dan našega kolesarskega spusta. Nekje na poti se je spet prevrnil avtobus in od 37 potnikov sta preživela le dva. Še večji šok je bil, ko smo izvedeli, da je bil to ravno avtobus, katerega smo pred približno eno uro obmetavali s psovkami, ker se nam ni hotel umakniti v kraj, da bi nas pustil mimo. Edvin Ramić (se nadaljuje)

Bolivija FIX 5 Midva sama na celi barki

Nagonsko se ustavim in se z nekakšnim pozitivnim občutkom odpravim nazaj proti marini. Kmalu se mi iz stranske ulice pridruži starejši gospod in nekaj časa sva hodila vštric. Iz navade ga pozdravim, on pa me vpraša, če sem slučajno zamudil trajekt.. Pravim da je to res in on reče da je on namenjen tja s svojim čolnom in da grem lahko z njemu, seveda za majhno doplačilo. Pravi da odrine čez približno pol ure. Super, ni kaj! Našel sem si lep prostor, se usedel in počakal da je stari pozabijal ene par žebljev v svoj čoln in v kratkem sva že bila na poti v Copacabano. Midva sama na celi barki. Vožnja je trajala par uric in izkoristil sem čas, se ulegel ter nadoknadil za prejšnjo neprespano noč. Titikake je bilo dovolj… Edvin Ramić (se nadaljuje)

Bolivija FIX 4 Čuden Preblisk

Isla Del Sol
Šotor sem kupil nekaj dni pred potovanjem in ni bilo časa, da vidim kako se postavi. Sem rekel, da se bom že na poti naučil... :)) Najbrž ni potrebno razlagati, da je bilo samotno kampiranje na Isla del Sol, kjer daleč naokoli ni bilo žive duše na spregled, zanimivo doživetje samo po sebi.
 Pred spanjem sem se pozanimal kdaj gre trajekt s tega otoka (Isla Del Sol) nazaj za Copacabano in vsi so mi pridno zatrjevali da je ob osmih zjutraj. No, ko sem ves premražen in neprespan pospravil šotor in se napotil proti marini, sem že od daleč zagledal trajekt, kako se oddaljuje od otoka... (?!). Toliko o verodostojnosti domačinov oziroma o mojem razumevanju španskega jezika. Povprašal sem kdaj pelje naslednji trajekt, pa so mi rekli, da gre šele čez ene pet ur… No po mrzli noči bi se mi super prilegel en topel zajtrk in odpravil sem se, da si poiščem solidno gostilno, kjer bom na toplem preživel naslednjih pet ur in po možnosti tudi malo zadremal.

Vendar nekje na pol poti dobim čuden preblisk.

Edvin Ramić (se nadaljuje) 

Bolivija FIX 3 Copacabana


  Po mesecu in pol potovanja po Južni Ameriki, me je pot zanesla tudi v Bolivijo – točneje v Copacabano – mesto ob jezeru Titikaka in služi kot izhodišče za obisk otoka Isla del Sol. Otoka iz katerega po legendi izvira celotna Inkovska kultura. 

Ko sem po kopici zanimivih pripetljajev končno stopil na otok, sem se odločil, da si bom izbral en samoten hribček in zakampiral na njem. Bilo je na višini 4000 metrov in lahko rečem, da je bila to najbolj mrzla noč mojega življenja. 

Seveda sem se pripravil na mraz najbolje kar sem mogel – vendar še zdaleč ni bilo dovolj. Celo noč nisem zatisnil očesa. Takrat sem prvič v življenju zakampiral in drugič v življenju postavil šotor. Prvič v življenju sem ga postavil en teden prej v hotelski sobi, ki je bila na srečo dovolj velika... 

Edvin Ramić (se nadaljuje) 

Bolivija FIX 2 Turčija

Na svoj 21. rojstni dan sem se odločil da grem v Turčijo, kljub želji vseh okoli mene, da tega ne storim. Ko sem ostal sam v kupejcu sem prvič v življenju zagospodaril sam nad seboj, saj sem bil čisto sam v deželi, kjer ni nobenega, ki bi mi gledal čez rame, razen Vsemogočnega Boga. Občutki so bili mešani – vse od velikega strahu pred neznanim do absolutne samote – vendar prvi korak je bil storjen. Poti nazaj več ni bilo. To je bil korak, ki je za vedno zaznamoval moje življenje, moje razmišljanje in umišljeno mejo mojih sposobnosti, katero sem si postavil sam, je premaknil daleč naprej. Po treh tednih sem se vrnil domov in začeli so me spraševati kako mi je bilo in če bom dal sedaj mir s takimi bizarnimi idejami. Odgovor jim je bil jasen točno eno leto pozneje, ko sem jim pokazal povratno letalsko karto do Južne Amerike, ki je bila v veljavi tri mesece…
Edvin Ramić (se nadaljuje) 

Bolivija FIX Formalno@akcija.Net


 Že kot majhen sem z največjim zanimanjem gledal razne popotniške oddaje in vse in ena stvar, ki sem jo videl na malem zaslonu me je skrajno zanimala. Vendar sem to gledal le z radovednostjo in ne z željo, da bi to dejansko tudi izkusil. Seveda sem bil otrok in vse to se mi je zdelo skrajno daleč in absolutno nemogoče. Niti na misel mi ni prišlo, da bi se kdaj odpravil na kakšno tako potovanje. Takšen način razmišljanja se me je držal vse do mojega dvajsetega leta. Takrat sem si ob gledanju ene od popotniških oddaj prvič v življenju zastavil vprašanje: »Kaj pa če bi šel še jaz?«. Ugasnil sem TV in prvič začel razmišljati o svojih možnostih za potovanje takega kalibra. Kmalu sem ugotovil, da edina stvar, ki me preprečuje da grem, sem jaz sam. Jaz z vsemi svojimi predsodki in strahovi. Vendar sem se trdno odločil, da ne bom eden tistih, ki vse svoje življenje samo sanjarijo, ampak da bom naredil prvi korak k temu, da sanje postanejo resničnost.

Edvin Ramić (se nadaljuje) 

Potni listi 4 Brez Dokumentov Med Mejama

Celotno zadevo bi lahko na policiji kar zakomplicirali, ampak so me po tridesetih minutah razlaganja, pojasnevanja in preverjanja podatkov vseeno spustili na letalo!
Si lahko predstavljaš, da se ti vse to zgodi nekaj ur pred odhodom domov?!«
Skoraj da se mi je zasmili, zaradi vseh teh stresnih trenutkov, s katerimi je zaključil dvomesečno potovanje po Peruju.
Res neverjetna zgodbica.
Primerja se lahko edino le z zgodbico možakarja, ki sem ga srečala mesec dni na poti, mesec dni po pričetku mojega potovanja. Prečkal je mejo iz Čila v Peru.
Na meji so mu ukradli potni list. Oziroma bolje rečeno; to se je zgodilo na ozemlju med obema mejama. Si lahko predstavljate, kaj se je zgodilo v nadaljevanju? V Peru ga niso spustili, ker ni imel potnega lista. Nazaj v Čile pa zaradi istega razloga tudi ne!
Še skoraj so ga zaprli, češ »zakaj za vraga pa se brez dokumentov potikaš med obema mejama!?« Carinikom ni mogel dopovedati, da so ga okradli med prehodom obeh mej!
Hmmm, živim se pač vse zgodi!
Nina Kramberger

Potni listi 3: A, glej ti to; na letališču …


Naredili smo zapisnik, prijavo, da so mi ukradli potni list, denar in letalsko karto. Izdali so mi nek poseben list, ki potrjuje, da sem začasno v državi brez potnega lista, nato pa so me kasneje napotili na veleposlaništvo.
Ker je veleposlaništvo bilo zaprto, sem se odpravil nazaj v hotel, da bi jih prosil, če lahko tam spim in plačam kasneje, ko mi bodo domači nakazali denar.
Javim se pri recepciji in ... ugotovi, kaj se je zgodilo!
Do mene priteče receptorka s mojo drago plastično vrečko v rokah! Baje jo je našla neka ženska pred hotelom in jo je prinesla na recepcijo! Si lahko misliš?! Vse je bilo tam, ves denar, letalska karta, potni list... Vsedel sem se v prvi taksi in odhitel do letališča, da bi ujel letalo za Evropo.
Potem sem se ves srečen in vesel odpravil do stevardese na letališču, da bi se čekiral. 
A, glej ti to; na letališču so že imeli mojo prijavo! Ukradeni dokumenti!!!
In potem sem moral dokazovati in razlagati celotno zgodbo najprej stevardesi za šalterom, potem še policiji, da so vsi dokumenti resnično moji. Moral sem priznati, da očitno sploh niso bili ukradeni ampak pozabljeni in da jih je pošten najditelj vrnil! 
Nina Kramberger (se nadaljuje) 

Težave S Potnimi Listi 2: Vrečko So Mi Očitno Fkradli !!


Nekaj ur pred vstopom na letalo, je ostal brez vsega! Nekaj časa je še skakal naokoli, spraševal stevardese na letališču kaj naj naredi, na koncu pa se je odločil, da bo vseeno skočil nazaj do hotela pogledati, če je slučajno vrečka še na ulici.
Dala sem mu denar za taksi in zaželela vso srečo.
Čez tri ure, ko sem sedela pred vhodom za na letalo in čakala, da se nanj spravijo vse družine z majhnimi otroci, sem naenkrat zagledala Marka, kako mi veselo maha z letalsko karto.
»Kaj si našel vrečko???« sem zavpila, saj nisem mogla verjeti.
»Poslušaj me, kaj vse se mi je sedaj zgodilo!«, me je prekinil.
»Šel sem nazaj do hotela, seveda na tleh ni bilo več vrečke. Zato sem se odpravil na policijsko postajo, da bi naredil prijavo. Nisem mogel reči, da sem vrečko pozabil, zato sem rekel, da so mi jo očitno vkradli, ker je kar naenkrat več ni bilo.
Nina Kramberger (se nadaljuje)  

Nina Kramberger: Težave s potnimi listi


Po dvomesečnem potovanju po Peruju sem se odpravljala nazaj domov v Slovenijo.
Da bi si znižala stroške prevoza do letališča, sem taksi delila z neko fancozko antropologinjo Monique in avstrijskim fantom Markom. Oba sem spoznala v hostlu, v centru Lime.
Tako smo se nekega lepega sončnega dne spakirali v taksi in se odpeljali proti letališču. Z Markom sva bila na istem letalskem letu in tik preden sva se odpravila v vrsto za check in, se je fant prijel za glavo, prebledel in zakričal:
»Aaaa! Nimam karte, denarja in niti potnega lista! Vse sem odložil na tla, ko sem pakiral prtljago na streho taksija!!!«
Glede na to, da smo živeli v centru mesta, ki je veljal za revnega in je že nevarnost da te okradejo čez dan velika, ni bilo nobene možnosti, da bi vrečka z denarjem ostala na cesti in ga čakala tam, kjer jo je pustil. To bi bil že skoraj čudež.  
Nina Kramberger (se nadaljuje)