Zbudim se poln energije. Iz nosa mi še teče, vendar me glava ne boli več. Na pot so me pospremili trije Indijanci in vse je šlo kar dobro od rok, dokler se ni reka zožila na slabih 5 metrov, hitrost toka pa se je podvojila. Veslanje tu ni več mogoče, vlečem se za koreninice in veje, na nekaterih mestih pa moram iz čolna in do pasu v vodi vlečem čoln po brzicah naprej. Naenkrat je tok premočan in spodrsne mi v deročo vodo. Prva misel, skoraj instinktivna: za nič na svetu ne spusti vrvi. Nekako se mi uspe zadržati na korenini na katero privežem konec vrvi.spustim se do čolna, zlezem vanj in se povlečem do sidrišča. Tu skrajšam vrv in prosti konec privežem deset metrov višje. Postopek ponovim še dvakrat. In ko se tako mučim, me prehitijo domačini. Najprej dva v kanuju iz pločevine, nato še dva v drevaku. Kmalu jih izgubim iz oči.
Ker je ura že pozna se utaborim kar sredi jarka. Med kuhanjem večerje spoznam napako: ob prejšnjem nalivu je v nekaj minutah reka narasla kakih pet centimetrov, bila pa je široka petnajst do dvajset metrov. Ob enakih padavinah lahko tu narase voda tudi za kak meter in potem bom v globoke dreku. Še preden sem končal pisati se je ulilo in šotor pušča kot sito. Dež je padal le nekaj minut, potem pa sem skozi krošnje dreves zagledal zvezde. Šel sem preveriti škodo in ugotovil, da bi bil manj moker, če bi bil šotor pravilno napet. Skozi mrežo rinejo molji, ki prav nadležno pikajo. Zanje je poskrbel OFF. Še pogled na uro osem trideset, doma pa je že božič in ura je ena in pol ponoči; doma nimajo najmanjše predstave, s kakšnimi problemi se ukvarjam.
(se nadaljuje)
