Dolgih deset ur leta z jesensko hladnega New Yorka se
kratkočasim ob gledanju filmov, ki jih predvajajo ves čas. Tako vsaj malo
preženem živčnost, ki jo začutim vsakič, ko pomislim na srečanje s svojo novo
družino. Po glavi se mi podijo misli, kot so: ali me bodo otroci marali, kako
se bom ujela z njihovimi starši, kje živijo, kakšno bo moje delo…
Končno
pristanemo na Honolulskem letališču. Vroč, vlažen zrak, ki ga začutim ob
izstopu iz letala, me opomni, da sem v deželi večnega poletja. Ne zdi se mi več
čudno, da je večina potnikov obuta le v japonke. Gosteča družina me pričaka ob
izhodu z letališča. Otroci v rokah držijo ročno izdelane tablice. Na prvi je
napisano moje ime, na drugi Aloha –
Marjeta
Snoj
(se nadaljuje)