Čakanje na avtobus

Andrej Krajnc
Gvatemala:


"Tukaj smo!" reče šofer avtobusa. Z Jasno izstopiva. Nočni avtobus iz Nebaja torej le ne gre do Huehuetenanga, kot so nama rekli. Tako sva ob dveh ponoči obtičala na križišču, sredi ničesar, nedaleč od vasice, o kateri ni bilo na zemljevidu ne duha ne sluha. Kje sploh sva?
Nekaj dni sva preživela v Nebaju, vasici v severnem delu Gvatemale, ki je od prve asfaltne ceste oddaljena kakšni dve uri vožnje. Ker nisva imela časa, sva hotela čimprej nazaj v Mehiko. Glede na to, da znava špansko le nekaj besed, je bilo težko dobiti kakršnokoli informacijo o prevozih iz Nebaja, do katerega sicer vsak dan pride le nekaj avtobusov. Nekateri so govorili, da se da priti direktno do Huehuetenanga, drugi so skomigovali z rameni, tako da nisva vedela, kaj narediti. Odločila sva se, da poskusiva z nočnim avtobusom, kar očitno ni bila najbolj uspešna poteza.
(odlomek; Foto: Janin)

Roke na volanu



Tine Zupan: ZDA

Zvečer sem se vozil po mestu Phoenix in iskal restavracijo Sizzlers, kjer lahko za nekaj dolarjev ješ kolikor moreš. Iz neke ulice zavijem na glavno cesto, ki je imela kakih 5 pasov. Ker je bilo pasov toliko, sem prehitro zavil in v bistvu zapeljal v nasprotni vozni pas. Po kakih 5 metrih sem, ko sem zagledal robnik na desni strani, to opazil in hitro dal v vzvratno in zavil na pravi pas. Na srečo ni bilo nobenega prometa.
Tako sem se odpeljal naprej in čez pol minute je za menoj pridrvel policaj z lučmi. Ker je bila cesta v bistvu avenija, sem kar nekaj časa iskal mesto, kjer bom ustavil. Ker sta za mano vozila policaja s sireno, sem poiskal prvi parkirni prostor, seveda zavil čez polno črto, ustavil avto in čakal. Nekje sem slišal, da moraš imeti roke na volanu, če te ustavijo policaji v Ameriki.
Tako sem čakal kakšnih pet minut v avtu z rokami na volanu in nisem upal nič narediti. Policaja počasi odpreta vrata in se z pištolo in baterijo v roki skrijeta za njih, kot v kakšnem filmu. Ker vidim, da se ne bosta približala, odprem okno in z obema rokama pomolim skozenj mednarodno vozniško dovoljenje. Končno se eden od policajev (drugi je se vedno za vrati in s pištolo meri vame) opogumi in pride do mene.
(odlomek; Foto: Janin)

Na letališču

  Milan Potočnik - Miami

Konec Julija se vračam iz Peruja. Iz Lime letim v Miami na Floridi od tam pa v Evropo. Problem se začne že v Limi. Peruanci namreč zahtevajo vizo za ZDA. Skušam jim povedati, da je ne rabimo več, pa o tem nočejo nič slišat. Poskušam jim povedati, da ne bom bival v ZDA, da sem samo v tranzitu, pa še vedno vztrajajo pri vizi. Povejo mi, da je edina možnost, da plačam trideset dolarjev. Seveda se temu uprem. Situacija postaja kritična, saj se odhod letala približuje,... No, na srečo eno uro zamuja. Končno popustim, saj bi sicer ostal tam, plačam jim trideset dolarjev, oni pa mi vzamejo potni list. Kot begunca me odpeljejo v letalo, potni list pa predajo stevardesi.
V Miamiju me pričaka uslužbenec Aero Peruja, prevzame moj potni list in me vodi do policijske kontrole na letališču. Policist mi postavi vprašanje na katerega odgovorim pritrdilno. Sem  še pod vtisom Peruja, zato odgovorim kar po špansko.
“Ti boš z mano lepo slovensko govoril,” mi odvrne policist, potomec slovenskih izseljencev.
(odlomek; Foto: Janin)