Choquecancha Peru


Slabe ceste, ponekod zevajo prepadi (moram omeniti, da so šoferji precej izurjeni), ogromno prahu na ovinkih, ki se zajeda v kožo-hvala bogu, da imam kontaktne lečke, s katerimi imam vse več problemov, ko moram odstranjevati prah izpod njih. Ampak, to je življenje in tega se moraš navaditi.
Do vasi vozijo le kamioni, če imaš srečo lahko sediš na hrapavih deskah ali na tovoru, ki ga prevažajo domačini do bližnje vasi. Zelo udobna vožnja moram reči. To pa je sedaj šala. Vsakih nekaj metrov me je dvignilo z desk za približno pol metra, včasih sem pristala na ubogem senoru, ki me je pogledal izpod obrvi. Zdaj pa me bo ''vsejkal'', sem zmeraj pomislila. ''Disculpe senor'' se je zaslišalo iz mojih prahu polnih ustnic. Senor ni reagiral.
Počasi smo se bližali mestu Calca, ki je od Cusca oddaljeno slabo uro. Komaj sem se ''skobacala'' iz prahu in natovorjenega kamiona. Oh, moje obolele okončine in vsa moja energija, ki je bila na ničli. Ali mi je treba tega, sem pomislila?! In v istem trenutku se je oblaček nad mojo prašno glavo razblinil. Začutila sem veselje in zadoščenje. Zopet so za mano čudoviti dnevi, ki sem jih preživela v tej idilični vasi s prečudovitimi ljudmi. Res pravi balzam za živce...

Dana Krajnc.