Venezuela 23 Konec avanture

 Rešitev se pojavi v obliki vojaškega patruljnega čolna. Vojaki me v svoji kasarni nahranijo, okopajo, namažejo s kremo za komarje in spravijo spat.

Ko zajtrku me vojaki s čolnom spravijo do ceste, kjer ujamem štop do civilizacije. Konec avanture. Od tu naprej so bile venezuelske počitnice bolj konvencionalne. Kakšen teden trekkinga v Andih pod pet tisoč metri visokim Pico Bolivarjem in prav tako kakšen teden veslanja med mangrovami in koralnimi grebeni (tri dni veslanja in preostanek samo poležavanje).

Matjaž Prosen

Venezuela 22 Že Popolnoma Obupan

 
Prespal sem v kolibi nad prvimi brzicami. Pot petih dni veslanja proti toku sem brez težave opravil v sedmih urah. Drva so bila preveč mokra, da bi gorela, za kuhanje sem porabil še zadnji bencin. Rekorde mlatim kot velik. V enem dopoldnevu naredim pot, za katero sem navzgor potreboval šest dni. 

Ker nisem prepričan, da sem res tako hiter veslam naprej in iščem cesto, ki naj bi prečkala reko. V spodnjem toku ima reka kar nekaj kanalov, izberem napačnega in se znajdem na Orinocu. Okrog polnoči sem že popolnoma obupan in pripravljen, da se prepustim toku in komarjem, pa naj se zgodi karkoli. 

Matjaž Prosen (se nadaljuje)  

Venezuela 21 Še Vedno Kača

 Napihnem čoln, zložim opremo in odrinem naprej. Nad slapom je reka postala počasna in veslanje užitek. 

Spet brzice, otekla noga in strah zaradi bencina, ki ga je bilo vse manj. Dovolj izgovorov za povratek. Obrnil sem in prespal v taboru pod slapom. Kača je bila še vedno na poti ob slapu. Kaže, da je tam doma. 

Matjaž Prosen (se nadaljuje)  

Venezuela 20 Zelo Lepa Kača

 Vstal sem zgodaj, da se izognem mušicam. Ko sem šel preverit, če je s čolnom vse v redu sem skoraj stopil na kačo. Ko sem se vračal po opremo je bila kača še vedno tam. Prav nič se ji ni mudilo zbežati; verjetno je bila strupena. 

Dvakrat sem mimo nje in tovoril opremo Težko otovorjen sem se ji s težavo izognil, zato sem jo malo pobezal z veslom. Bila je zelo lepa, zgoraj rjava, barve suhega listja, spodaj pa zelena. Naenkrat mi je kača dejala: "Imam moč, da te v trenutku pošljem domov", jaz pa sem ji odvrnil brez posebnega premisleka: "Ne hvala, imam dober čoln, in že plačano letalsko karto. " 

Matjaž Prosen (se nadaljuje)  

Venezuela 19 Nogavica Namočena V Seč

Spodaj, kjer je kamp pa še komarjev ni. Za nameček sem kasiral še dva poštena pika od katerih sta mi zatekla dlan in gleženj. Ker se mi je zdelo, da roko potrebujem bolj kot nogo sem roko ovil z nogavico namočeno v seč, nogo pa sem pustil kot je. 

Roka je v redu (očitno se je skrb izplačala), otekla noga pa me je prisilila do počitka. Šotor mi smrdi kot poscana postelja (kar v bistvu tudi je), cel dan sem poležaval, namakal oteklo nogo v vodi in urejal opremo. 

Matjaž Prosen (se nadaljuje)  

Venezuela 18 Nadležne Mušice

 Ni mi bilo jasno, zakaj je kamp spodaj, ko pa je tu gori vse mnogo lepše. Nato sem spustil zrak iz čolna in prenesel vse gor. Spal bom zgoraj, kjer je lepše! Kasneje sem vse spet nesel dol (razen čolna) in preklinjal mojo naivno preprostost, v kateri sem mislil, da bom pametnejši od tisočletnih izkušenj domačinov.

Nad slapom mrgoli mrčesa, najbolj pa so nadležne mušice, ki sicer ne pikajo, v kratkem čas pa prekrijejo vso golo kožo in silijo v nos usta in oči. Kar je pa najhuje: žival je tako majhna, da se zlahka prerine skozi mrežo za komarje.

Matjaž Prosen (se nadaljuje) 

Venezuela 17 Slap

 Odkritje! Vem, da nisem prvi človek, ki to vidi, vem tudi da vse skupaj tudi ni nič posebnega. Vendar jaz to prvič vidim, in po enajstih dneh veslanja proti toku (ki so hkrati tudi prvi dnevi veslanja v mojem življenju) najdem nekaj takega.

Enajst dni veslanja brez razgledov in posebnih lepot, le drevesa, komarji in bolečine v mišicah. Naenkrat pa slap, pod slapom nekakšen kamp (brez kolibe) ob slapu pa pot, ki pripelje do fantastičnih razgledov.

Matjaž Prosen (se nadaljuje)