Bolivija FIX 4 Na višini 4000 metrov

 Po mesecu in pol potovanja po Južni Ameriki, me je pot zanesla tudi v Bolivijo – točneje v Copacabano – mesto ob jezeru Titikaka in služi kot izhodišče za obisk otoka Isla del Sol. Otoka iz katerega po legendi izvira celotna Inkovska kultura. Ko sem po kopici zanimivih pripetljajev končno stopil na otok, sem se odločil, da si bom izbral en samoten hribček in zakampiral na njem.

Bilo je na višini 4000 metrov in lahko rečem, da je bila to najbolj mrzla noč mojega življenja. Seveda sem se pripravil na mraz najbolje kar sem mogel – vendar še zdaleč ni bilo dovolj. Celo noč nisem zatisnil očesa.

Edvin Ramić (se nadaljuje)

Bolivija FIX 3

 Občutki so bili mešani – vse od velikega strahu pred neznanim do absolutne samote – vendar prvi korak je bil storjen. Poti nazaj več ni bilo. To je bil korak, ki je za vedno zaznamoval moje življenje, moje razmišljanje in umišljeno mejo mojih sposobnosti, katero sem si postavil sam, je premaknil daleč naprej. 

Po treh tednih sem se vrnil domov in začeli so me spraševati kako mi je bilo in če bom dal sedaj mir s takimi bizarnimi idejami. Odgovor jim je bil jasen točno eno leto pozneje, ko sem jim pokazal povratno letalsko karto do Južne Amerike, ki je bila v veljavi tri mesece…

Edvin Ramić (se nadaljuje)

Bolivija FIX 2

 Ugasnil sem TV in prvič začel razmišljati o svojih možnostih za potovanje takega kalibra. Kmalu sem ugotovil, da edina stvar, ki me preprečuje da grem, sem jaz sam. Jaz z vsemi svojimi predsodki in strahovi. Vendar sem se trdno odločil, da ne bom eden tistih, ki vse svoje življenje samo sanjarijo, ampak da bom naredil prvi korak k temu, da sanje postanejo resničnost.

Na svoj 21. rojstni dan sem se odločil da grem v Turčijo, kljub želji vseh okoli mene, da tega ne storim. Ko sem ostal sam v kupejcu sem prvič v življenju zagospodaril sam nad seboj, saj sem bil čisto sam v deželi, kjer ni nobenega, ki bi mi gledal čez rame, razen Vsemogočnega Boga.

Edvin Ramić (se nadaljuje)

Edvin Ramić: Bolivija FIX

 Že kot majhen sem z največjim zanimanjem gledal razne popotniške oddaje in vse in ena stvar, ki sem jo videl na malem zaslonu me je skrajno zanimala. Vendar sem to gledal le z radovednostjo in ne z željo, da bi to dejansko tudi izkusil. Seveda sem bil otrok in vse to se mi je zdelo skrajno daleč in absolutno nemogoče. Niti na misel mi ni prišlo, da bi se kdaj odpravil na kakšno tako potovanje. Takšen način razmišljanja se me je držal vse do mojega dvajsetega leta. Takrat sem si ob gledanju ene od popotniških oddaj prvič v življenju zastavil vprašanje: »Kaj pa če bi šel še jaz?«.

(se nadaljuje)

Peru 7: Ukradeni potni list

 Res neverjetna zgodbica. Primerja se lahko edino le z zgodbico možakarja, ki sem ga srečala mesec dni na poti, mesec dni po pričetku mojega potovanja. Prečkal je mejo iz Čila v Peru.

Na meji so mu ukradli potni list. Oziroma bolje rečeno; to se je zgodilo na ozemlju med obema mejama. Si lahko predstavljate, kaj se je zgodilo v nadaljevanju? V Peru ga niso spustili, ker ni imel potnega lista. Nazaj v Čile pa zaradi istega razloga tudi ne!

Še skoraj so ga zaprli, češ »zakaj za vraga pa se brez dokumentov potikaš med obema mejama!?« Carinikom ni mogel dopovedati, da so ga okradli med prehodom obeh mej! Hmmm, živim se pač vse zgodi!

Nina Kramberger

Peru 6: Niso bili ukradeni

 Moral sem priznati, da očitno sploh niso bili ukradeni ampak pozabljeni in da jih je pošten najditelj vrnil!

Celotno zadevo bi lahko na policiji kar zakomplicirali, ampak so me po tridesetih minutah razlaganja, pojasnjevanja in preverjanja podatkov vseeno spustili na letalo!

Si lahko predstavljaš, da se ti vse to zgodi nekaj ur pred odhodom domov?!«

Skoraj da se mi je zasmili, zaradi vseh teh stresnih trenutkov, s katerimi je zaključil dvomesečno potovanje po Peruju.

Nina Kramberger (se nadaljuje)

Peru 5: Poštena ženska

 Baje jo je našla neka ženska pred hotelom in jo je prinesla na recepcijo! Si lahko misliš?!

Vse je bilo tam, ves denar, letalska karta, potni list... Vsedel sem se v prvi taksi in odhitel do letališča, da bi ujel letalo za Evropo.

Potem sem se ves srečen in vesel odpravil do stevardese na letališču, da bi se čekiral. A, glej ti to; na letališču so že imeli mojo prijavo! Ukradeni dokumenti!!!

In potem sem moral dokazovati in razlagati celotno zgodbo najprej stevardesi za šalterom, potem še policiji, da so vsi dokumenti resnično moji.

Nina Kramberger (se nadaljuje)