Bolivija FIX 4 Na višini 4000 metrov

 Po mesecu in pol potovanja po Južni Ameriki, me je pot zanesla tudi v Bolivijo – točneje v Copacabano – mesto ob jezeru Titikaka in služi kot izhodišče za obisk otoka Isla del Sol. Otoka iz katerega po legendi izvira celotna Inkovska kultura. Ko sem po kopici zanimivih pripetljajev končno stopil na otok, sem se odločil, da si bom izbral en samoten hribček in zakampiral na njem.

Bilo je na višini 4000 metrov in lahko rečem, da je bila to najbolj mrzla noč mojega življenja. Seveda sem se pripravil na mraz najbolje kar sem mogel – vendar še zdaleč ni bilo dovolj. Celo noč nisem zatisnil očesa.

Edvin Ramić (se nadaljuje)

Bolivija FIX 3

 Občutki so bili mešani – vse od velikega strahu pred neznanim do absolutne samote – vendar prvi korak je bil storjen. Poti nazaj več ni bilo. To je bil korak, ki je za vedno zaznamoval moje življenje, moje razmišljanje in umišljeno mejo mojih sposobnosti, katero sem si postavil sam, je premaknil daleč naprej. 

Po treh tednih sem se vrnil domov in začeli so me spraševati kako mi je bilo in če bom dal sedaj mir s takimi bizarnimi idejami. Odgovor jim je bil jasen točno eno leto pozneje, ko sem jim pokazal povratno letalsko karto do Južne Amerike, ki je bila v veljavi tri mesece…

Edvin Ramić (se nadaljuje)

Bolivija FIX 2

 Ugasnil sem TV in prvič začel razmišljati o svojih možnostih za potovanje takega kalibra. Kmalu sem ugotovil, da edina stvar, ki me preprečuje da grem, sem jaz sam. Jaz z vsemi svojimi predsodki in strahovi. Vendar sem se trdno odločil, da ne bom eden tistih, ki vse svoje življenje samo sanjarijo, ampak da bom naredil prvi korak k temu, da sanje postanejo resničnost.

Na svoj 21. rojstni dan sem se odločil da grem v Turčijo, kljub želji vseh okoli mene, da tega ne storim. Ko sem ostal sam v kupejcu sem prvič v življenju zagospodaril sam nad seboj, saj sem bil čisto sam v deželi, kjer ni nobenega, ki bi mi gledal čez rame, razen Vsemogočnega Boga.

Edvin Ramić (se nadaljuje)

Edvin Ramić: Bolivija FIX

 Že kot majhen sem z največjim zanimanjem gledal razne popotniške oddaje in vse in ena stvar, ki sem jo videl na malem zaslonu me je skrajno zanimala. Vendar sem to gledal le z radovednostjo in ne z željo, da bi to dejansko tudi izkusil. Seveda sem bil otrok in vse to se mi je zdelo skrajno daleč in absolutno nemogoče. Niti na misel mi ni prišlo, da bi se kdaj odpravil na kakšno tako potovanje. Takšen način razmišljanja se me je držal vse do mojega dvajsetega leta. Takrat sem si ob gledanju ene od popotniških oddaj prvič v življenju zastavil vprašanje: »Kaj pa če bi šel še jaz?«.

(se nadaljuje)