Na srečo smo po štirih urah naporne vožnje prišli do neke vasi in na najino presenečenje so se vsi skobacali ven, tako da smo v celotni prikolici ostali le trije.
Midva z Nemcem in en domačin.
Midva sva izvlekla spalne vreče, se zavlekla v njih in vožnja je kljub nenehnemu tresenju postala bolj udobna. Vozili smo se večinoma skozi gost gozd, brez žive duše, nikjer nobenih luči – samo tema in naš kamion. Sredi noči nekje bogu za hrbtom, je voznik zapeljal s ceste, ugasnil motor in luči (še hujša tema) in šel spat… (?!)
Ostali smo se nekaj časa gledali, dokler nismo videli, da nam kaj drugega res ne preostane, kot da sledimo vozniku. Zavlekla sva se v spalki in pet ur tišine nama je dobro delo. Zgodaj zjutraj smo pot nadaljevali in popoldne smo končno prišli v Rure.
Edvin Ramić (se
nadaljuje)