Vrgel sem vse s sebe, se usedu na eno klopco in čakal. Po
štirih (!) urah sedenja na klopci in ustvarjanja vsega mogočega, samo da bi čas
hitreje minil, je bus končno prišel. Ko sem hotel dvigniti svojo rezervacijo,
mi pa prijazno povedo, da ni prostega sedeža. Pa pravim, da vem da so vsi
sedeži zasedeni, in eden od teh zasedenih sedežev je moj, kajti rezerviral sem
ga. Mi pa odgovorijo, da sem jih narobe razumel in so mi vso stvar še
enkrat
povedali:
»Mi vemo, da ti imaš rezervacijo, ampak ni prostega
sedeža za tebe…«
»Je pa kaj sem pa potem rezerviral? Skladišče mogoče?!«
mi divja po glavi. Vendar sem si rekel, da ni sile na tem svetu, ki bi mi
preprečila, da po štirih neskončno dolgih, vročih in vlažnih urah ne bi odšel s
tem avtobusom.
Edvin Ramić (se
nadaljuje)
