Na svoj 21. rojstni dan sem se odločil da grem v Turčijo, kljub želji vseh okoli mene, da tega ne storim. Ko sem ostal sam v kupejcu sem prvič v življenju zagospodaril sam nad seboj, saj sem bil čisto sam v deželi, kjer ni nobenega, ki bi mi gledal čez rame, razen Vsemogočnega Boga. Občutki so bili mešani – vse od velikega strahu pred neznanim do absolutne samote – vendar prvi korak je bil storjen. Poti nazaj več ni bilo. To je bil korak, ki je za vedno zaznamoval moje življenje, moje razmišljanje in umišljeno mejo mojih sposobnosti, katero sem si postavil sam, je premaknil daleč naprej. Po treh tednih sem se vrnil domov in začeli so me spraševati kako mi je bilo in če bom dal sedaj mir s takimi bizarnimi idejami. Odgovor jim je bil jasen točno eno leto pozneje, ko sem jim pokazal povratno letalsko karto do Južne Amerike, ki je bila v veljavi tri mesece…
Edvin Ramić (se nadaljuje)