Po prespani noči sva se odločila odriniti za znameniti Rure in tako sva spakirala nahrbtnike in se odpravila na avtobusno postajo, da si kupiva vozovnice. Vendar nam punca ki vozovnice prodaja pravi da je že vse zasedeno in da lahko rezervirava za drugi dan. Kasnejših avtobusov pa ni, ker pelje samo enkrat na dan.
S kolegom sva se samo spogledala in lahko sva si brala misli: »Ma ni šans, da bova čakala do jutri!«. Pobrala sva nahrbtnike in šla sva do kraja, kjer gre mimo veliko avtomobilov – v tistem kraju to pomeni eden avto na pol ure. Tam sva zmetala ruzake s sebe, se usedla na rob ceste in upala na najboljše. Kar bo, pa bo.
Čez nekaj časa je res pripeljal tovornjak in s krilečimi rokami sva se mu postavila na pot. Voznika sva vprašala če gre v Rure in pravi da gre. Naju je pa pripravljen vzeti s sabo – seveda za doplačilo. Ni problema. Vrgla sva ruzake v prikolico, ki je bila izredno globoka – tako da se ni videlo, kaj je notri.
Edvin Ramić (se
nadaljuje)