Ko sva se še midva skobacala notri, sva pristala med ene 40 domačinov vseh starosti, ki so tako potovali že kdo ve koliko časa. Midva stojiva tam, oni vsi utrujeni od poti in vsi gledajo v naju – dva gringa.
Zbasala sva se nekam v en kot, in se še celo uspela nekako usesti. Odprl sem vrečo bombonov, ki sem jih prinesel iz domovine Slovenije in jih potalal sopotnikom in takoj so vsi bili boljše volje. Še celo ko sem eno gospo po pomoti z bombonom zadel v glavo (ko sem jih metal po prikolici), so se vsi samo prešerno nasmejali.
Da povem da je v Boliviji 90% vseh cest makadamskih, in da tudi ni bila izjema. Midva sva dobila najslabši prostor, saj sva sedela čisto na koncu prikolice – del ki se je najbolj zibal. In po tistem makadamu se je res tresel, kot da je potres.
Edvin Ramić (se
nadaljuje)