Odločiva se, da se "skrijeva" za avtobus, tako da naju ne
bodo videli tisti, ki gredo mimo. Drugega, kot da čakava, da se nekaj zgodi s
tem avtobusom, itak nimava. Čakava... Pol ure... Ena ura... Nedaleč stran
slišiva krike verjetno okajenih ponočnjakov. Jasna je presenetljivo mirna, jaz
nekoliko manj. A bo že kdo prišel? Ura in pol... Dve uri....
Po kakšnih dveh urah in pol, približno ob pol petih, se avtobusu
začneta približevati dve osebi. Ko prideta bliže, vidiva, da sta starejši
gospod in gospa, oba tako natovorjena z ročnimi izdelki na hrbtu, da komajda
hodita. Očitno sta namenjena na avtobus. Vprašava, če gre ta avtobus v
Huehuetenango. Pritrdita. "Kdaj pa gre?", vprašava. "Okrog
petih", odvrneta. Končno si oddahneva. Torej sva rešena.
Ko odložita izdelke, začneta nekaj spraševati. Seveda nisva
razumela, za kaj gre. Potem, ko odideta, pomisliva, da sta naju verjetno
prosila, če bi popazila na njune izdelke, ker sta šla še po več. Res sta si
izbrala prave čuvaje!
Ko se vrneta z dodatnimi izdelki, jima pomagava spraviti izdelke na
prtljažnik nad avtobusom.
Potem, ko so začeli prihajati še drugi ljudje, je vse skupaj
postalo zelo zanimivo. Ne da bi to načrtovala, sva opazovala ljudi pri njihovih
prvih dnevnih opravilih, predvsem kako svoje izdelke spravljajo do avtobusa, ki
jih potem odpelje na tržnico. Medtem, ko lahko cele dneve preživimo na tržnicah
in opazujemo ljudi, pa se le redko vprašamo, kaj se dogaja, preden ti ljudje
pridejo na tržnico. Ko sva jih opazovala, kako vedno bolj polnijo prtljažnik in
notranjost avtobusa, sva se počutila kar malo počaščeno. Stvari, ki sva jih
lahko videla, zagotovo vidi le malo popotnikov.
Ob pol šestih avtobus proti Huehuetenangu vendarle odpelje.
Andrej Krajnc