»Vse pogajalske prijeme sem že preizkusil, « tarnam.
»Nisi preizkusil vseh, « me miri Metka. »Poskusi zlepa!«
Seveda, pomislim. Obmejni policist predstavlja oblast, ta
pa je sladka. Kdo ve, koliko let se je udinjal šefom, da je prilezel tako
visoko? Pomembnost človeka se meri po okraskih na uniformi in po višini
položaja, južnjaška duša pa hlepi po izkazovanju časti in spoštovanja. Kako da
se tega nisem prej spomnil? V sobici, ki bolj spominja na skladišče kot na
pisarno obmejne policije, z obledelo sliko predsednika na oguljeni steni in s
prastarim pisalnim strojem na polomljeni mizi se hoče še najnižji uradnik čutiti
pomembnega. Tu ni šlo za dejstva, ampak za izkazovanje moči! Takle gringo mi že
ne bo solil pameti, si je verjetno mislil policist in naredil vse, da mi to
dokaže.
Počakal sem še eno uro, da sem se povsem pomiril, in spet
stopil v pisarno. V zadnjem poskusu ne smem narediti napake. »Ponižno se
opravičujem, ker sem prejle začel vpiti. Seveda imate povsem prav: ne bi smel
dvigniti glasu, ko ste mi razložili postopek, ki seveda velja za vsakogar.«
(se nadaljuje)
Uroš Blažko