Z Metko spet raziskujeva avtokarto. Nobenega obvoza ni,
edina pot na sever vodi skozi Gvatemalo. Vrniti se ne moreva, ker sva
salvadorski vizum že uporabila. Tudi če bi se lahko, se mi zdi preneumno, da bi
spet organiziral prevoz s tovornjakom ali letalom.
Vsega imam zadosti! K vragu
države, meje, policisti in cariniki!
Sediva pred hišico obmejne policije. Prometa čez mejo ni
veliko. Nekaj avtomobilov iz Salvadorja se je ustavilo le za minuto, celo
Indijanci, otovorjeni z vrečami, so lahko šli takoj naprej, le nama je pot
zaprta. Na vratih se tu in tam pokaže policaj, kot bi hotel pogledati, če sva
še tukaj. Dela se, kot da naju ne vidi. Mogoče pa hoče, da se pogovoriva brez
prič? Stopim noter in mu ponudim podkupnino, a je ne sprejme. Še vedno se dela
jeznega.
(se nadaljuje)
Uroš Blažko