Na misel so mi prišli mostovi v Kongu.
Z motorjem sem preskakoval luknje med tramovi in lovil
ravnotežje na ozkih latah, položenih čez reko. Koliko časa je že minilo od
takrat? Več kot pol leta. Moral sem premagati strah in iti čez, ker ni bilo
druge poti. Tudi tukaj je ni. Morala bi iti daleč naokrog ali čakati, da
popravijo most, kar lahko traja več dni. Takega zaostanka si preprosto ne
moreva privoščiti.
Vžgal sem motor in pomignil Metki, naj prisede. Policist
naju je skušal zadržati, a je bil prepozen. Zapeljal sem na most. Pod kolesi je
zaropotalo in zahreščalo. Deske so se tresle, kot bi jih poganjal parni stroj.
Vozil sem kot po jajcih. Držal sem se zgornje strani, kjer so še vsi nosilci
stali pokonci. Počasi sem preskočil razpoko in že sva bila čez.
»To si pa pogumno naredil, kot v cirkusu, « je rekel
policist, ki je zadrževal promet na drugi strani.
»Kar se mora, ni težko, « sem
se delal hladnega kot špricar, čeprav mi je srce divje razbijalo.
Uroš Blažko