"Tukaj", reče šofer avtobusa. Jasna in jaz izstopiva.
Nočni avtobus iz Nebaja torej le ne gre do Huehuetenanga, kot so nama rekli. Ne
da bi si to želela, sva ob dveh ponoči obtičala na križišču, sredi ničesar,
nedaleč od vasice, o kateri ni bilo na zemljevidu ne duha ne sluha.
Kje sploh
sva?
Prejšnjih nekaj dni sva preživela v Nebaju, vasici v severnem delu
Gvatemale, ki je od prve asfaltne ceste oddaljena kakšni dve uri vožnje. Ker
nisva imela časa, sva hotela čimprej priti nazaj v Mehiko.
Glede na to, da
znava špansko le nekaj besed, je bilo težko dobiti kakršnokoli informacijo o
prevozih iz Nebaja, do katerega sicer vsak dan pride le nekaj avtobusov.
Nekateri so govorili, da se da priti direktno do Huehuetenanga, drugi so nekaj
skomigovali z rameni, tako da nisva vedela, kaj narediti.
Andrej Krajnc iz Maribora
(se nadaljuje)