Pred parimi dnevi pa sva prispela v mestece Oaxaca (beri
Ohaka).Mimogrede, zelo sem razocaran nad Tininim znanjem spanscine. Po dveh tednih v Mehiki in pred tem nekaj dnevi v Madridu je vse, kar zmore, ko zeli pritegniti pozornost nekoga, tak pristni drameljski EEEJJ! Katastrofa. (Ce sem pa na dopustu, pravi). No ja, pa se: `Luka, dej se zmen`.
Oaxaca. Lepo. Kolonialno. Mesto.
Lezi v lepi dolini.
Okoli ogromno rusevin, pardon, arholoskih najdb. Predvsem dveh mehiskih
civilizacij - Zapotekov in Mixtekov (poleg Inkov in Aztekov je bilo tu pred
prihodom Spancev se devet velikih civilizacij). Ogledala sva si torej te
zanimivosti, jedla njihovo znamenito cokolado (od tu cokolada baje izvira),
pila njihov mezcal (podobno kot tekila, samo veliko vec okusov) in seveda
jedla.
Danes sva si med drugim ogledala `zamrznjene` slapove (podobno
Pamukalam), ki so bili sicer zanimivi, se bolj zanimiva pa je bila voznja do
njih. Iz Oaxace dolina (cca. 1500m nadm. visine) smo se povzpeli na 3000+m in
potem spustili nazaj na 2200m. Zanivia pa je bila cesta, po kateri se je to
odvijalo. Matija, ti bi uzival. Tina pa ni. Makadam, da ga tezko najdes,
samajama in strmo, s prepadi in zmesanim Mehiskim voznikom. Skoraj naju je
pobruhal avstralski sopotnik, ki je vceraj malo prevec spil (kot pravi njegova
punca, sam pravi, da ga je ravno prav).
Jutri greva proti Pacifiski obali, se ne veva katero
mesto. Se beremo, ko najdeva internet.
Luka Batistič