Z Metko za ogled dežele nisva imela veliko priložnosti.
Tranzitni vizum velja 72 ur, vendar se bivanje v državi ne meri v urah, ampak v
dnevih. To pomeni, da nama za pot čez državo ostaneta le dva, ker sva večino
tretjega zapravila na meji. Ne da bi se veliko ozirala okrog sebe, sva prispela
v Ciudad Guatemala. Zaradi razkopavanja ulic je nastal prometni zamašek, ki
naju je prisilil, da sva se ustavila.
Zopet se ulije. Blatna kopel izpod koles tovornjakov
prekrije vse najine barve razen rjave. Potem naju dež opere in spet sva pisana.
Junij je najbolj vlažen mesec in danes sva že šestič mokra. Gvatemalska
prestolnica ne ponuja mnogo ogleda vrednega. Je sodobna in umazana. Edino, kar
bi naju zadržalo tukaj, bi bilo podaljšanje vizuma, vendar bi postopek trajal
predolgo. Če sva že na meji porabila en dan, koliko bi jih šele potrebovala za
borbo z migracijskimi oblastmi? Do najine vrnitve domov manjkata le še dva
meseca in pred nama je še dolga pot. S težkim srcem sva se odločila, da ne bova
zaprosila za turistični vizum. Brez postanka bova v dveh dneh prevozila
Gvatemalo.
(se nadaljuje)
Uroš Blažko