Občutki so bili mešani – vse od velikega strahu pred neznanim do
absolutne samote – vendar prvi korak je bil storjen. Poti nazaj več ni bilo. To
je bil korak, ki je za vedno zaznamoval moje življenje, moje razmišljanje in
umišljeno mejo mojih sposobnosti, katero sem si postavil sam, je premaknil
daleč naprej. Po treh tednih sem se vrnil domov in začeli so me spraševati kako
mi je bilo in če bom dal sedaj mir s takimi bizarnimi idejami. Odgovor jim je
bil jasen točno eno leto pozneje, ko sem jim pokazal povratno letalsko karto do
Južne Amerike, ki je bila v veljavi tri mesece…
Edvin Ramić (se
nadaljuje)
.jpg)