Tam sva zmetala ruzake s sebe, se usedla na rob ceste in upala na
najboljše. Kar bo, pa bo. Čez nekaj časa je res pripeljal tovornjak in s
krilečimi rokami sva se mu postavila na pot. Voznika sva vprašala če gre v Rure
in pravi da gre. Naju je pa pripravljen vzeti s sabo – seveda za doplačilo. Ni
problema. Vrgla sva ruzake v prikolico, ki je bila izredno globoka – tako da se
ni videlo, kaj je notri. Ko sva se še midva skobacala notri, sva pristala med
ene 40 domačinov vseh starosti, ki so tako potovali že kdo ve koliko časa.
Midva stojiva tam, oni vsi utrujeni od poti in vsi gledajo v naju – dva gringa.
Edvin Ramić (se
nadaljuje)
