Sredi noči
nekje bogu za hrbtom, je voznik zapeljal s ceste, ugasnil motor in luči (še
hujša tema) in šel spat… (?!) Ostali smo se nekaj časa gledali, dokler nismo
videli, da nam kaj drugega res ne preostane, kot da sledimo vozniku. Zavlekla
sva se v spalki in pet ur tišine nama je dobro delo. Zgodaj zjutraj smo pot
nadaljevali in popoldne smo končno prišli v Rure. Ugotovila sva da sva v
prikolici kamiona preživela 24 ur! In po dolgi vožnji po makadamu sva bila tako
prašna, kot da naju je voznik vlekel po cesti, a ne da sva se vozila v
prikolici.
Edvin Ramić (se
nadaljuje)
