V tej sobi, kjer sva spali s profesorico je tudi postavljen oltar s križem in suhim cvetjem, poleg pa prežita dve čisto pravi človeski lobanji dedka in babice te družine. Malce me je stisnilo pri duši, ko sem ju zagledala, kasneje pa sem skoraj pozabila na njiju. No, včasih, ko sem šla ponoči opravljati svoje zadeve, kar pa je bilo pogosto, ker je bilo zelo hladno, sem pomislila, če ju bom pogledala, se mi bosta ''zarežali'' z rdečimi očmi in s šklepetajočimi zobmi (sicer sta bili bolj ali manj brez zob). V sobi pa popolna tema. Brrrrr...
Seznanila sem se tudi z običaji in z glasbenimi instrumenti te vasi. Večinoma uporabljajo flavte, narejene iz lesa in plastike, bandurrio in charango-strunski glasbili ter boben. Ti instrumenti ob skupnem izvajanju pričarajo zanimive zvoke. Zanimive zato, ker instrumenti niso popolnoma natančno uglašeni. Vendar to daje svojstven čar, ki je tako značilen za to glasbo.
Mladi fantje ob večerih igrajo in plešejo na vsakem vogalu vasi. Glasbo izvajajo s flavtami in bobnom, ki se razlega po vsej vasi in vabijo samska dekleta na ples. Oblečeni so v tipična oblačila-dekleta v manto, pollero-krinolina, ojotas-sandali, na glavah nosijo polcilindre, fantje pa nosijo ponche, prav tako imajo obute ojotas, na glavah pa klobuke. Vožnja iz Cusca do Choquecanche traja 5 do 7 ur in je precej naporna.
Dana Krajnc.
(se nadaljuje)