Pol pa so se zacel problemi. Prisel je Quito. Najprej sva izvedela, da Majine karte za domov ne moreva podaljsat ceprav so nama doma zagotovil, daje vse zrihtano. Porabla sva tri dni, prosla, klicarla, pisala razlicnim ljudem in na koncu je vse skupaj zrihtala sefica KLM tukaj. Ce ne, bi morala
kupit novo karto, ki stane tukaj 1000 USD. Naslednji problem je bila viza za Panamo, ki jo upam dobim jutri. Viza stane 60 dolarjev plus, ce zelis da vse skupaj ne traja dva tedna do en mesec, se 4 USD, da lahko gospod ambasador poklice v Panamo. Drugace "baje" ne sme klicat. Slovenci rabimo posebno vizo, ki jo nucajo tudi Srbi, Iranci, Iracani, Libijci, ... Nase zunanje
ministrstvo bi se res lahko malo bolj potrudlo. Nadalje sem ugotovil, da mi
manjkajo ceki. Kdo, kje, kdaj mi jih je vzel, ne vem. Verjetno iz kaksnega
sefa - sola za naprej.
Po treh dneh sva sla v Otavalo - najbolj znano trznico v juzni ameriki. Z
razlogom, ker je res nekaj posebnega. Kupis lahko vse - tudi prasica al
kuro, ce hoces. Tu sva tudi opravla nakupe - visece mreze, puloverji, neke
male stvari. Maja je verjetno zgledala, ko mula ko je prisla domov.
Naslednji dan sva se hotla se malo sprehodit po vaseh, vendar sva bila
psihicno in fizicno unicena.
Matjaz (se nadaljuje)