Slabe ceste, ponekod zevajo prepadi (moram omeniti, da so
šoferji precej izurjeni), ogromno prahu na ovinkih, ki se zajeda v kožo-hvala
bogu, da imam kontaktne lečke, s katerimi imam vse več problemov, ko moram
odstranjevati prah izpod njih. Ampak, to je življenje in tega se moraš
navaditi.
Do vasi vozijo le kamioni, če imaš srečo lahko sediš na
hrapavih deskah ali na tovoru, ki ga prevažajo domačini do bližnje vasi. Zelo
udobna vožnja moram reči. To pa je sedaj šala. Vsakih nekaj metrov me je
dvignilo z desk za približno pol metra, včasih sem pristala na ubogem senoru,
ki me je pogledal izpod obrvi. Zdaj pa me bo ''vsejkal'', sem zmeraj pomislila.
''Disculpe senor'' se je zaslišalo iz mojih prahu polnih ustnic. Senor ni
reagiral.
Počasi smo se bližali mestu Calca, ki je od Cusca
oddaljeno slabo uro. Komaj sem se ''skobacala'' iz prahu in natovorjenega
kamiona. Oh, moje obolele okončine in vsa moja energija, ki je bila na ničli.
Ali mi je treba tega, sem pomislila?! In v istem trenutku se je oblaček nad mojo
prašno glavo razblinil. Začutila sem veselje in zadoščenje. Zopet so za mano
čudoviti dnevi, ki sem jih preživela v tej idilični vasi s prečudovitimi
ljudmi. Res pravi balzam za živce...
Dana Krajnc.